»Sovražni prevzem« dodatna motivacija

Od vseh tekem svetovnega pokala, ki so zadnja leta stalnica v biatlonskem koledarju, Martin Fourcade do te sezone ni zmagal zgolj na Pokljuki. Oder za zmagovalce da, najvišja stopnička nikakor ne. Ta konec tedna pa je najprej v dveh dneh dvakrat opravil z vsemi tekmeci v posamični konkurenci, nato še s štafeto in njegov štart v sezono je zares izjemen, saj ni zmagal zgolj na eni tekmi, zasledovalni preizkušnji v Östersundu.

Kar 49 posamičnih zmag za svetovni pokal – vštevši tudi tiste, ki jih je dosegel na svetovnih prvenstvih, saj gre pri biatlonu pač za dvojno štetje – in dve na olimpijskih igrah je mlajši od bratov Fourcade vpisal, preden je po sedmih letih nastopanja vendarle razrešil tudi pokljuško uganko. »Res sem čakal dolgo, da sem zmagal tu. Velikokrat sem sicer tekmoval dobro, a nikoli dovolj dobro za sam vrh. Zdaj mi je končno uspelo, in to celo dvakrat. Za mano je odličen konec tedna, petek, ko sem zmagal prvič, pa je bil sploh poseben dan,« je po odpravi uroka dejal Francoz, ki se sicer še na četrtkovem treningu ni počutil najbolje, nato pa dosegel nov, deseti dvojček posamičnih zmag, v sobotnem zasledovanju sta z Antonom Šipulinom vse do zadnjega strelskega postanka, na katerem je Rus enkrat zgrešil, uprizorila odličen dvoboj. Za nameček je bila včeraj razred zase še francoska štafeta in Pokljuka bo imela poslej pri Fourcadu zares posebno mesto; tako zaradi trojčka kot zaradi izpopolnjenega mozaika zmag na vseh rednih tekmah svetovnega pokala. »To je vsekakor poseben dosežek, na katerega sem zelo ponosen,« je ocenil, pri čemer ima seveda v svoji zbirki še veliko rezultatov, na katere lahko pokaže s ponosom.

Gre pač za najboljšega biatlonca zadnjih let, na olimpijskih igrah je osvojil dve zlati in dve srebrni kolajni, na svetovni prvenstvih pa je njegov iztržek 12-10-2, marca je na SP na Holmenkollnu zmagal kar v treh od štirih posamičnih disciplin, le v tekmi s skupinskim štartom je končal na 2. mestu za Johannesom Thingnesom Bøjem. Francoz je poleg tega edini tekmovalec v tej panogi, ki je v skupnem seštevku svetovnega pokala zmagal že petkrat zapored. Nepremagljiv je od sezone 2011/2012, po izjemnem začetku te pa se zdi, da mu lahko zgolj splet zares nesrečnih naključij prepreči, da bi zmagoviti niz še nadaljeval. Fourcade je bil namreč v dveh tekmovalnih koncih tedna takorekoč nepremagljiv, ob pokljuških zmagah je v Östersundu sezono odprl s 1. mestom na najdaljši, 20-kilometrski preizkušnji, nato s tekmeci opravil še v šprintu, na petih posamičnih tekmah je tako njegova najslabša uvrstitev 3. mesto z zasledovalne tekme na Švedskem … »Nova zmaga v skupnem seštevku je vsekakor cilj, vse delam za to, da ga bom dosegel,« je na jasni misiji francoski as, ki ima po petih preizkušnjah v skupni razvrstitvi že skoraj sto točk prednosti pred Johannesom Thingnesom Bøjem. Njegova prevlada v nekaterih zadnjih letih je bila tolikšna, da je najbližje zasledovalce ob koncu sezone prehiteval za 300, 400 točk, v teh petih sezonah skupnih zmagoslavij pa se mu je najbolj v zimi 2014/2015 približal Šipulin, ko je za njim zaostal zgolj za 64 točk.

Takšen štart v sezono je sicer odličen obliž na rano, ki jo je pri Fourcadu povzročil njegov nekdanji strelski trener Siegfried Mazet. Ta se je namreč po dolgoletnem delovanju v francoski ekipi odločil, da je čas za nove izzive, zato se je preselil v tabor velikih tekmecev, Norvežanov. Četudi se je to zgodilo že maja, Fourcade tega še ni prebolel. »Razumljivo, da si me želijo tekmeci po vsem tem času na vrhu premagati, nekateri pa pri tem ne uporabljajo najlepših potez. Vse skupaj je pri meni za kar nekaj časa pustilo precej grenak priokus, le kako ga ne bi po tako dolgem sodelovanju,« je bil na norveško zvezo jezen Fourcade, ki je nekdanjega trenerja s svojim odzivom precej presenetil, na koncu pa na vse skupaj vendarle odgovoril na najboljši možni način – z odličnimi predstavami.

»Ko me ljudje prizadenejo, jim želim kar najbolje odgovoriti. Zame je bila to tudi svojevrstna motivacija in kar ponosen sem na to, kako sem se odzval na vse skupaj. Odgovoril sem na stezi, brez veliko besed. Ne bi pa želel govoriti o maščevanju, saj mi ta beseda ni všeč, ne sklada se z mojo osebnostjo, občutek ob dozdajšnjem razpletu pa je res lep, poleg tega sem se tudi z novim trenerjem odlično ujel,« priznava 28-letnik, ki je letos na prav vseh preizkušnjah ugnal celotno norveško falango, na Pokljuki je prvi dan tik za njim pristal J. T. Bø, drugi pa Emil Hegle Svendsen. Zdi se, da Norvežani tudi s »sovražnim prevzemom« ne bodo nič kaj uspešni pri rušenju dolgoletne francoske vladavine …