Tiskane izdaje
Še vedno lahko vizualizira vsako smukaško progo v svetovnem pokalu, v mislih v hipu presmuča vse njene zanke in pasti. »Ko se enkrat naučiš peljati kolo, tega občutka več ne pozabiš. Podobno je pri vizualizaciji prog. Nešteto ogledov terena, treningov, tekem, videoanaliz imaš za sabo in slika ti ostane v mislih za vedno,« je razpredal nekdanji smučar Andrej Jerman, ki je lani spakiral kovčke, prodal stanovanje in se preselil na Norveško. To sezono mineva desetletje od njegove smukaške zmage v svetovnem pokalu – zgodovinske za slovensko alpsko smučanje.
Nič več po hribu navzdol s 100 km na uro
Športno pot je končal pred tremi leti s pretresom možganov v Kitzbühelu. Petelinji greben, najprestižnejša smukaška proga v belem cirkusu, je bila zanj uganka vso kariero. Da bi jo razpletel, jo je v preteklosti med poletnimi pripravami dvakrat natančno prehodil. »A očitno mi to ni kaj prida pomagalo,« je o odnosu z zloglasno strmino povedal Tržičan. »Vendar pa do tega terena ne čutim nobene zamere. Enkrat ti hrib da, drugič vzame. Resda mi je Kitzbühel več vzel kot dal, a vse, kar se zgodi, je posledica napake tekmovalca,« je razmišljal 38-letnik, za katerega je, odkar je v športnem pokoju, drvenje po hribu navzdol z več kot 100 kilometri na uro končano poglavje. »Jasno mi je, kaj vse bi moral storiti za en takšen spust, in zavedam se, da telesno tega nisem več sposoben. Ne pretiravam, niti po izrazitem ledu ne smučam več, raje imam smuko kot turistični užitek,« je previden.
Tržičan je bil eden tistih tekmovalcev, ki so se konec 90. let prejšnjega stoletja pridružili smukaški ekipi, ki je orala ledino v slovenskem smučanju. »To sem si zelo želel. Znanje sem srkal od starejših tekmovalcev Aleša Brezavščka in Petra Pena. Z Jernejem Reberšakom pa sva kot novinca morala sama poskrbeti za servis svojih smuči,« je razkril. Ekipo je vodil trener Jože Gazvoda: »Smuk je disciplina, ki zahteva veliko medsebojnega zaupanja. Imeli smo trenerja, ki je bil tudi naš prijatelj. V belem cirkusu so mu številni to očitali, nam pa je v tistem času takšen pristop zelo ustrezal. Odkar imam trenerske izkušnje, na to gledam nekoliko drugače. V odnosu trener – tekmovalec se s prijateljsko noto izgubi distanca, ki jo ta naveza potrebuje,« je opisoval nekdanji tekmovalec.
Nikomur ničesar ne zameri
Pravi, da je lažje biti tekmovalec kot trener, saj je prvi osredotočen zgolj na trening in tekme: »Ne sprašuje se o tem, kje bo prespal ali kdo ga bo pripeljal na tekmo. Če ima rezultate, pridejo tudi pogodba in redni prihodki. Njegova naloga je v vsem tem uživati. Sicer čuti določene pritiske, vendar je njegova edina skrb – skrb zase. Trener pa je odgovoren za celotno ekipo in logistiko. Za piko na i je pod drobnogledom staršev, ki imajo svoje poglede in želje. Vse to je treba uskladiti,« je povedal Jerman.
Dve leti je bil pomočnik glavnega trenerja za hitre discipline v slovenski moški A-reprezentanci. Njegov šef je bil Peter Pen, s katerim sta bila nekoč sotekmovalca. Prav tako je nekdanjima sotekmovalcema Andreju Špornu in Roku Perku pomagal s trenerskimi smernicami. »Najtežji del je bil prav odnos z njima. In enako je bilo Penu, ko sem ga kot aktivni tekmovalec nagovarjal, naj pride na trenerski položaj v reprezentanco. Izognil se je predlogu ravno zato, ker sva nekoč skupaj tekmovala. Imel je prav. Vsi smo profesionalci, vendar imamo v sebi zasidran dolgoleten prvotni odnos. Zato je v novi obliki sodelovanja težko držati distanco,« je pojasnil.
Mladi rod je že pred leti imenoval za smučarje prihodnosti. »Vedel sem, da bo Boštjan Kline, če bo ostal zdrav, naredil pomemben korak, a takšnega velikega preskoka v prejšnji sezoni zares nisem pričakoval. Verjamem, da bo nadaljeval v tej smeri. Ko dosežeš to visoko raven, imaš pred sabo samo še stopničke, drobne korake,« je povedal o najuspešnejšem slovenskem smučarju v minuli sezoni, v katerega močno verjame.
Na delo v slovenski reprezentanci ima lepe spomine, čeprav so bila dejanja vodstva Smučarske zveze Slovenije netaktna. Pred uvodno tekmo sezone v hitrih disciplinah so trenerji že prejeli odpovedi, začrtane za tik pred koncem tekmovalne zime. Bi to sodelovanje najraje potisnil v pozabo? »To je bilo dejanje posameznika, ki posledično meče slabo luč na celotno organizacijo. Ne čutim nobene zamere do zveze. Hvaležen sem ji, da mi je omogočila trenersko 'pripravništvo'. Res pa je, da verjetno ne bi pristal na Norveškem, če bi bile zadeve na SZS urejene,« je pripovedoval Jerman, ki se je po odpovedi pogodbe vpisal med brezposelne na zavod za zaposlovanje. Medtem ko je čakal, kakšen bo naslednji korak odgovornih na zvezi, je dobil klubsko ponudbo v otroškem smučanju iz Norveške. In jo sprejel.
Takoj postavil pravila igre
V smučarskem klubu Ready iz Osla je vodja programov in trener ekipe do 16 let. V skupini ima tudi tekmovalca, za katerega meni, da ima v prihodnosti možnosti za napredovanje v svetovni pokal.
Razmere za trening so na Norveškem odlične: »Boljše ne obstajajo. Vse imajo tako rekoč na dlani in niti denarnih težav ne poznajo,« je poudaril. Vendar v tem prepoznava tudi problem. Opaža, da so otroci razvajeni: »Če jim ne bo uspelo, imajo dobro situirane starše, ki bodo poskrbeli zanje. In vse bolj se navzemajo ameriške miselnosti, ki jo prinesejo iz študija v ZDA. Norveška jim za študij čez lužo odmeri sredstva, ki veljajo za norveške univerze. Postane jim preveč udobno, denar pa glavna motivacija,« je opozoril, kje vidi pomanjkljivosti predvsem pri mladih smučarjih iz Osla.
Koliko mu pri delu pod prste gledajo starši, ki pravzaprav v celoti financirajo otrokovo športno kariero? »Ko sem nastopil na delovnem mestu, so me v klubu vnaprej opozorili, da starši hočejo narekovati, kaj se kako dela. Že na prvem sestanku sem jim povedal, da resda brez njihove podpore ne moremo delati, vendar moram jasno postaviti pravila igre. Kljub temu sem se srečal z dvema problemoma, vendar so po mojem ostrem odzivu stvari stekle brez težav. Na začetku so bili očitno skeptični, priključili so se nam na prvih treningih, od sredine sezone pa je prišel le še redkokdo,« je pojasnil, kako je pridobil zaupanje staršev, zadovoljen, da se ne ukvarja z obstranskimi zadevami, temveč je osredotočen zgolj na delo in treninge.
Dom na Holmenkollnu
Kakšno pa je življenje na Norveškem? »Zdi se mi, da ni tako 'našponano' kot pri nas. Zelo poudarjeno je družinsko življenje. Ko je ura štiri popoldne, je službe konec, gredo domov. Konec tedna se najraje odpravijo v svoje koče, ki so ponavadi brez elektrike in tople vode. Včasih je celo edini dostop do njih mogoč s tekaškimi smučmi. Zelo poudarjen je stik z naravo. To mi je všeč,« je odgovoril.
Na več svetlobe poleti in več mraka pozimi se je navadil. Tudi na za slovenski standard previsoke cene. »Vendar če primerjaš povprečno plačo in cene izdelkov v trgovinah, je razmerje primerljivo s Slovenijo,« je pojasnil. Osnovni tečaj norveščine je opravil, z otroki se trudi na treningih govoriti v njihovem maternem jeziku. Dom s čudovitim razgledom na mesto si je ustvaril v soseski Holmenkollen, priljubljenem smučarsko-skakalnem središču. Kaj pa počne, ko se umakne na dopust? »Letos sva bila z ženo doma, šla sva na izlet v Kobarid, kampirala v Istri in si privoščila še štiri tedne potepanja po Mehiki. V Slovenijo pridem domov spet za božič in novo leto,« je dejal najboljši smukač v zgodovini slovenskega alpskega smučanja.
V prejšnji sezoni se je kot prostovoljec priključil Penovi ekipi za hitre discipline na tekmi v Santa Caterini in ji pomagal na terenu. Letos bi to rad ponovil, pridružil naj bi se ji še na tekmah v Kvitfjellu. Pa ga srbijo pete, da bi se vrnil v slovensko smučanje? »Seveda. Gre za domače okolje, miselnost in način dela, ki ju poznam, delo v maternem jeziku. Svetovni pokal pa ima tako in tako poseben čar,« je razkril, da vrhunskega tekmovalca, ki se je 15 let dokazoval v svetovnem pokalu, vselej spremlja želja po doseganju najvišje ravni.
