Tiskane izdaje
Pokljuka – Borut Nunar, tekmovalni direktor Mednarodne biatlonske zveze, je eden najpomembnejših mož pri organizaciji sleherne preizkušnje svetovnega pokala, svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Domača tekma na Pokljuki seveda ni izjema, jo je pa v preteklosti doživljal že v zelo različnih vlogah, kot trener moške ekipe, direktor reprezentance in generalni sekretar prireditvenega odbora.
V dveh desetletjih ste bili reden spremljevalec tekem na Pokljuki. Kako vidite njen razvoj, tako prizorišča kot preizkušenj?
Zdaj ko imam tudi že nekaj mednarodnih izkušenj, lahko rečem, da je Pokljuka doživela popolnoma normalen razvoj nekega prizorišča. Pred nekaj dnevi smo si ogledali, kako je bil videti prvi svetovni pokal ter kako lanski, in rečem lahko, da smo stopili prav na vsako stopnico, na katero smo morali, nobene nismo preskočili. Posebej pomembna sta bila dva mejnika, svetovno prvenstvo 2001, največji pa leto 2010, ko je bil dokončan projekt Pokljuke z obstoječimi objekti, predvsem s hotelom. Ob tem je skladno z zahtevami športa rasla tudi organizacija in Pokljuka je svoje opravila povsem v redu.
Teja Gregorin je dejala, da je to najlepša proga svetovnega pokala. Bi se strinjali z njo?
Vsake oči imajo svojega malarja. Tu je proga dobra, so pa določene pomanjkljivosti, ki se kažejo pri pripravi oziroma vzdrževanju. Pokljuka ima srečo, da leži v zelo lepem okolju, zrak je čist, proga ima vse, kar je potrebno, torej ravnine, strme klance, položne klance, hitre smuke, zahtevne ovinke, je pa po mojem mnenju še vedno ena lažjih. Smo pa v vseh teh letih našli kar nekaj pomanjkljivosti, ki jih bo treba izboljšati.
Katere?
Verjamem, da bi se progo dalo narediti lepšo, glede tega še zdaleč nisem zadovoljen. Največja težava je prihod na štadion in cilj, kjer je prehod prehiter. Tekmovalci so premalo časa v televizijskem kadru, pred ciljem jim ni treba delati nič, v cilj pridejo kot alpski smučarji. Treba bo povečati ciljni prostor, razširiti tribune. Glede na to, da bo Pokljuka kandidirala za svetovno prvenstvo 2020 oziroma 2021, bo treba marsikaj postoriti, saj je to povsem drugačen zalogaj. Glede samega športa ne, vse drugo pa je treba pomnožiti s tri, tudi novinarsko središče je denimo veliko premajhno.
Kako vidite možnosti, da Pokljuka dobi organizacijo prvenstva, sploh ob vsaj dveh močnih tekmecih, kot sta Oberhof in Anterselva?
Ti kongresi so pogosto precej nenavadne zgodbe. Pokljuka bo imela močna protikandidata, a lahko se zgodi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Možnosti vedno obstajajo, Pokljuka ima svoj prostor v biatlonskem svetu, seveda ne takšnega kot januarske tekme v Nemčiji in Italiji ali klasika v Oslu, je pa prizorišče, ki je vredno svetovnega prvenstva. Po tej tekmi, ko je vse teklo v absolutno najlepšem redu, ko nisem slišal ene same pripombe, hkrati pa veliko pohval, bo ostala v spominu zelo lepa slika Pokljuke. Kongres bo namreč septembra 2016 …
Kako kot eden najpomembnejših ljudi IBU gledate na veliko rast priljubljenosti biatlona?
Z velikim zadovoljstvom, seveda. Biatlon je eden bolj zanimivih zimskih športov, ker je konkurenca ogromna, zaradi strelske loterije so presenečenja pogosta. Televizijski prenosi so zelo kakovostni, kar pritegne gledalce doma, veseli pa, da lahko tudi na prizorišču navijači dobijo popoln pregled nad športom.
Panoge nenehno iščejo novosti, s katerimi bi pritegnile gledalce, tudi vi?
Smo odprti za spremembe, a vsaka sprememba lahko pomeni tudi korak nazaj. Poskušamo s posamično štafeto, sicer pa kakšne spremembe niso napovedane. Veliko je razprav o tekmi na 20 km, toda to je naša klasika, ki jo vlečemo od začetkov, ta tekma »mora« obstati.
Se želite geografsko širiti?
Nobena skrivnost ni, da je, tako kot za vse, zanimiv azijski trg. A najmočnejše države prihajajo iz Evrope in pomembno je, da je koledar zanje logistično sprejemljiv, da si to lahko privoščijo. Potovati v Azijo, Severno Ameriko ni poceni in težko verjamem, da bi bile lahko tam tekme vsako leto.
Zadnje OI so bile v obmorskem letovišču, leta 2022 bodo v Pekingu. Kakšen izziv predstavljajo takšna prizorišča?
Soči je bil res izziv, sploh ker je bilo absolutno pretoplo za ta letni čas, a je šlo. Po novem tudi mi uporabljamo različne preparate za utrjevanje proge, pri čemer ne moremo tega početi tako kot v alpskem smučanju, saj po ledu ne moremo teči. Tudi Pjongčang bo izziv, a je vsaj zimsko letovišče, v Pekingu pa bo zadeva drugačna, ker bo naše prizorišče, ki ta čas še ne obstaja, 300 km iz mesta. Bo pa na 1600 m nadmorske višine, tako da težav s snegom ne bi smelo biti. Na papirju vse skupaj ni videti slabo, je pa res, da ta hip ni še prav ničesar. Pljuniti bomo morali v roke, da bomo vse naredili kar se da dobro. Kitajska s tem nima izkušenj, nima ljudi, ki bi znali pripravljati tekme, morali jih bomo naučiti celotno biatlonsko abecedo. To bo res izziv drugačne vrste, a če prirejamo tekme na nogometnih štadionih, bomo zmogli tudi na Kitajskem. Se pa sprašujem, kam gre zgodba z ZOI, da sta jim ne rekli Nemčija in Norveška. Očitno sistem ne deluje več, so predrage in vprašanje je, kdo si to še lahko privošči. Bojim se, da bodo naslednje v Dubaju …
