Trener ima vedno pripravljeno prtljago za selitev

Ljubljana – Slovenski biatlon si je ob pomanjkanju vrhunskih dosežkov v zadnjih dveh letih pokvaril prej prigarani ugled. Pred vrati pa je olimpijska sezona. Med tistimi, ki bo poskusil prispevati viden delež k vrnitvi na nekdanjo raven, je tudi Uroš Velepec. Zavihal je rokave in ob vodenju ukrajinske ženske vrste postal spet trener našega najuspešnejšega biatlonca Jakova Faka.

Ko ste se lani prvič vrnili domov na počitnice, ste bili polni vtisov in novih spoznanj o delu v drugačnem okolju, kot ste ga bili vajeni pri slovenski reprezentanci. Kako je s tem zdaj?

Vendarle povsem drugače kot v moji prvi sezoni. Takrat se, ne glede na dolgoletne izkušnje v športu, srečaš s številnimi vprašanji. Niti ne veš, koga bi kdaj poklical, prosil za pomoč ali nasvet. Zdaj pa vse teče po nemotenih tirnicah. S predsednikom zveze Vladimirjem Brinzakom ohranjam korekten in odkrit odnos, četudi je včasih kar zahteven pogajalec. Sam je bil nekoč biatlonec, ni laik, zelo dobro pozna šport. Zame pa je najbolj pomembno, da se pri razmerah za delo ne zatika, zato lahko ostajamo pri visokih tekmovalnih ciljih.

V Ukrajini ste sicer redko?

Skoraj nikoli. Tako mi zaradi družine tudi ustreza. Z reprezentanco se selimo po pripravah, za nas je dobro tudi to, da imajo ukrajinske biatlonke ob potnih listih svoje države še norveške osebne izkaznice, tako da se nam ne zatika pri vizumih in tistem pravilu o največ 90 dneh bivanja od skupno 180 v državah schengenskega območja. Če bi se tega držali, potem se sploh ne bi mogli udeležiti vseh tekem sezone. Tu je Ukrajina hvaležna norveški zvezi za pomoč.

Zdaj pa ob Ukrajini za novo sezono pripravljate svojega nekdanjega tekmovalca Jakova Faka.

Prvič sva se z Jakovom o tem pogovarjala v začetku januarja na Pokljuki. Kot veste, je takrat vadil tam sam, jaz pa sem bil skupaj s svojimi biatlonkami. Sedeli smo za dolgo mizo pri večerji. Povabil sem ga, naj prisede, da ne bo tam povsem sam za drugo mizo. Najprej je kar čudno pogledal, nato se je v družbi deklet le sprostil. Dve mlajši biatlonki sta ga pri priči prosili za podpis in fotografijo, četudi ga nekaj časa ni bilo v karavani svetovnega pokala, ohranja izjemen ugled med biatlonsko srenjo. Mnogi na tujem ga zelo cenijo. Odtlej sva govorila o njegovih težavah in tudi možnosti sodelovanja, naslednjič denimo v Ruhpoldingu, ko je prišel na tekmo.

Kakšen pa je bil vaš stik glede Faka z zborom za biatlon slovenske zveze?

Ni bilo skrivnosti, na mizi je bila njihova zamisel, da bi se kot trener vrnil k slovenski reprezentanci. Toda ponudbe nisem mogel sprejeti, saj imam do konca olimpijske sezone pogodbo v Ukrajini.

A kako je bilo potemtakem pri ukrajinski zvezi, ko ste jim sporočili, da boste poleg biatlonk v novi sezoni vodili tudi Faka?

Preden sem se karkoli dogovarjal z Jakovom in posamezniki pri vodstvu slovenske reprezentance, sem vprašal vse odgovorne pri ukrajinski zvezi, kaj si o tem mislijo. In ko sem dobil zeleno luč, ko so mi jasno povedali, da tu ne vidijo ovir, če bom seveda še naprej odgovorno delal z njihovo reprezentanco, sem se lahko resneje začel pogovarjati o novem sodelovanju z Jakovom.

Kako pa je s plačilom, Fak nam je namreč dejal, da pri tem sodelovanju ne gre za njegove osebne stroške?

Temeljna je vsekakor moja pogodba z ukrajinsko zvezo. V Sloveniji nimam klasične pogodbe s smučarsko zvezo, a vendarle smo sklenili pisni dogovor o sodelovanju, ki me tudi uradno zavezuje k odgovornemu delu z Jakovom. V primeru uspehov bom dobil bonus iz slovenske blagajne.

Kako se zdaj sploh ozirate k tistemu, kar mučnemu slovesu od slovenske reprezentance pred natanko dvema letoma? 

Ah, pri nas je pač pogosto tako – dajmo najprej glavo odsekati, da kri šprica naokrog, nato pa že bo, kot bo … A če ne bi bil trener, bi morda na vse skupaj gledal drugače. Tako pa sem si že zdavnaj na jasnem, da je ta poklic prav poseben, nenehno sediš na stolu z eno nogo. Ni stabilnega položaja, vedno moraš imeti pripravljeno prtljago za selitev. Res sem lahko hvaležen le čudoviti družini, tu mislim predvsem na ženo Katjo, ki me nenehno podpira, saj odhod k ukrajinski vrsti, v novo okolje, ni bil preprost. Obenem pa sem za novo izkušnjo na športni in življenjski poti zdaj lahko hvaležen tudi slovenskemu biatlonu. Odprla so se mi vrata v tujino, delam pri reprezentanci visokih ciljev.

Kaj pa ste spoznali glede dela s Fakom? Ga ni prej motila vaša pretirano trda roka? Sami ste nam nekoč dejali, da šport ni področje, kjer bi med trenerjem in tekmovalcem vladala demokracija …

Marsikdo si napačno predstavlja, kot da Jakov Fak noče delati in si prek bližnjic namerava poiskati pot k vrhu. A zgodba pri njem je prav obratna. Moraš ga ustaviti, da ne pretirava pri treningu in pravilno odmeri počitek. Glede tega potrebuje res trdo roko in jasna navodila. 

Kako pa gledate na vse te njegove težave zadnjih dveh sezon?

Za to zadnjo bi res težko kaj komentiral, ker sem dejansko premalo seznanjen z vsemi podrobnostmi, ki bi mi pomagale pri natančni analizi. K tisti prejšnji, torej 2015/16, pa bi se ozrl takole: zavedal se je svojih sposobnosti, se po 3. mestu v skupnem seštevku začel spogledovati z napadom na kristalni globus, kar ga je zelo obremenjevalo. Pri tem je denimo Martin Fourcade precej bolj sproščen. Nato je Jakov, ki je že po naravi perfekcionist, začel iskati pomoč vsepovsod, razmišljal o različnih strokovnjakih, vsega skupaj je bilo preveč. Glede strelskega trenerja bi mu res lahko našli pomoč, denimo z vrhunskima tekmovalcema Rajmondom Debevcem ali Robertom Markojo. Okrog njega pa so se nakopičili posamezniki, ki niso imeli zahtevanih sposobnosti in znanj. Poglejte, res imam bogate trenerske izkušnje, tudi glede telesne priprave, a nikdar si denimo ne bi upal delati z odličnim kolesarjem Janom Polancem, oni pa so imeli pogum usmerjati svetovnega prvaka!? Gre za drugo športno panogo in druge zakonitosti. Jakov pa je v dobri veri zbiral ogromno informacij, a žal tudi navzočnost, če smem uporabiti to besedo, avtsajderjev, zato se je zgodba sesula.

Fak nam sicer pravi, da je po vseh težavah zdaj zdrav, kako boste reševali morebitne zaplete?

Menim, da zelo učinkovito, ker je z biatlonsko reprezentanco Ukrajine nenehno na poti zdravnik. To je prednost, naj si gre za priprave ali tekme.

Kaj pa oprema, še razmišljate o selitvi koga iz slovenskega servisa, zlasti cenjenega vodje Anžeta Globevnika, k ukrajinski reprezentanci?

Zdaj sem predstavil novo zamisel in upam, da jo bomo lahko izpeljali. Bili bi prvi doslej v svetovnem pokalu, ki bi združili servisa. Pri slovenskem so trije odlični posamezniki, pri ukrajinskem prav tako. Drugi drugim bi olajšali testiranja, spremljanje tekme, imeli bi močno skupno servisno ekipo, resda še vedno manjšo kot velesile. To bi bilo koristno za obe reprezentanci.