Treniral na plastičnih progah in si sam pripravljal smuči

Anglež na belih strminah? Ime mu je Dave Ryding, še pred dvema letoma si je sam servisiral smuči, letos pa v Kitzbühlu navdušil s premiernimi stopničkami v karieri. Do njih sta mu pomagala trener Tristan Glasse-Davies in serviser Ali Morton ter zvesti sponzorji. Slalomist iz Brethertona, kraja s 700 prebivalci, ki v svetovnem pokalu tekmuje osem let, je zadovoljen s tem, kar ima.

Mojca Finc

V Sloveniji je tradicija spremljati smučanje pred televizorjem že v otroštvu, kar je v Veliki Britaniji verjetno nenavadno. Kdo so bili vaši športni junaki?

Tudi pri nas ga je mogoče spremljati, če imaš Eurosport. Vsako nedeljo imamo oddajo Smučarska nedelja. V otroštvu sem se zgledoval po Alainu Baxterju, on je bil moj junak. Njegova olimpijska kolajna je povečala mojo smučarsko strast. Mislil sem si, morda lahko to smer uberem tudi sam.

Pričakovala sem, da boste kot navijač Liverpoola dejali, da so bili vaši junaki nogometaši.

Vedno sem spremljal nogomet. Pravzaprav sem se ukvarjal z veliko športi. A najraje sem gledal smučanje, verjetno imam to v krvi, po očetu, smučarskemu navdušencu.

Koliko pravih smučišč sploh imate na Otoku?

Na Škotskem jih je pet, a niso velika. Imamo jih v dvorani in nekaj tistih na plastiki, na njih sem odraščal. V Angliji nimamo nobenega.

Verjetno je prehod s plastičnega terena na sneg nenavaden?

Občutek je zelo drugačen. Plastična proga je dolga 120 m. Na snegu se mi je odprl nov svet, v smučanju sem začel še bolj uživati. Do 20. leta sem treniral na umetnih terenih, zdaj pa sem že nekaj časa na evropskih smučiščih. Pozimi v Hinterstoderju, poleti v Saas-Feeju in v dvoranah.

Prav v Hinterstoderju imate svojo bazo. Ste med sezono ves čas v Avstriji?

Razmere za trening so odlične, vadimo pa tudi v Reiteralmu. Trudimo se umakniti s snega vsak tretji ali četrti teden, takrat se odpravimo domov.

Alpinci na Otoku ne prejemate državne podpore že sedem let. Je vaš uspeh kaj premaknil?

Chemmy Alcott jo je še dobila leta 2010, potem pa ni bilo rezultatov, vendar upam, da se bo to kmalu spremenilo. Delancey je sponzor, ki me spremlja že šest let. Brez njega ne bi mogel tekmovati. Na zvezi se stvari premikajo na bolje, je nekaj ljudi, ki se trudijo s pridobivanjem sredstev, in nadejam se, da bodo moji rezultati pri tem pomagali. Pozitivno zrem v prihodnost. Verjamem, da bomo spet zgradili sistem, ki bo ustvaril tudi nekaj novih dobrih smučarjev.

Doslej ste morali za vsako sezono iz svojega žepa primakniti 20.000 funtov.

Drži. Pokril sem jih z zasebnimi sponzorji. Trije me spremljajo že desetletje. Podpirali so me, odkar sem končal šolo in se odločil, da se bom za uresničitev svojih želja odpravil v tujino. Ničesar niso hoteli v zameno, samo prepričanje, da delam po svojih najboljših močeh. Menim, da imam veliko srečo. Seveda mi je tudi družina veliko pomagala.

Lahko potemtakem sploh preživite od smučanja?

Zdaj, ko so rezultati boljši, lahko. Prišle so denarne nagrade. Ampak s tem športom se nikoli nisem ukvarjal zaradi denarnih vzgibov. Zanimalo me je, kako visoko lahko posežem, skušal sem uresničiti otroške želje. Lepo je, da lahko zdaj od tega tudi živim. Ni pa denar tisto, kar me vodi.

Največ trenirate z rusko ekipo, Aleksandrom Horošilovom, ki se je ob vaših premiernih stopničkah uvrstil na 3. mesto, tik za vami. Koliko so vam vadbe z njim pomagale pri napredku?

Povzpeti se na stopničke prvič v karieri skupaj s kolegom s treninga je zares lepo. Sodelovati smo začeli pred dvema letoma, ko še nisem bil med 30 najboljšimi. Njegov trener Jani Hladnik ni imel nič proti, da se pridružimo. Zelo me podpira, je profesionalen in izkušen, moj trener se od njega veliko nauči. Hvaležen sem za to priložnost in pomoč. In neverjetno se mi zdi, da lahko vsak trening opravim z enim od najboljših slalomistov na svetu. Upam, da to sodelovanje vse bolj pomaga tudi Aleksandru. Ves čas ga lovim, vse bolj se mu približujem, ampak še vedno me premaguje. Imava pa istega opremljevalca, enake smuči in o vsem tem se veliko pogovarjava.

Koliko stika imate s slovenskimi smučarji?

Dober prijatelj sem bil s Timijem Gašperinom, ki – če se ne motim – ne tekmuje več, pa s Patrickom Jazbecem in Miho Kürnerjem, njih sem dobro poznal.

Koga pa najbolj občudujete v svetovnem pokalu?

Če me sprašujete, po kom se smučarsko zgledujem, je odgovor Fritz Dopfer. Smučava podobno – stabilno in solidno, a ne vedno najhitreje. Ima tehniko, ki jo lahko posnemaš. Henrik Kristoffersen ima odlične tehnične osnove. Zelo rad gledam oba in se tako učim. In seveda Horošilova, s katerim treniram vsak dan. Ko sem odraščal, sem bil velik oboževalec Jeana Baptista Grangea in Juliena Lizerouxa. Hirscher pa je Hirscher. Kar počne, je neverjetno!

Se je za vas kaj spremenilo po stopničkah v Kitzbühlu?

V hipu (tleskne s prsti, op. p.). Že naslednji dan na treningu je bilo okoli mene ogromno ljudi. Pa novinarji bi se radi kar naprej pogovarjali. Vse to je zame novo, vzame mi več energije. Učimo se vse življenje in to je še ena stvar, ki jo moram osvojiti. Naenkrat se na treningih podpisujem in fotografiram z drugimi. Prej je to počel Horošilov, jaz sem lahko mirno odsmučal mimo, kar je bilo dobro za moj trening. Zdaj pa moram to dodati v svoj program. Kakorkoli, to so moje otroške sanje – biti navdih ljudem.

Kakšen pa je bil odziv na Otoku?

Velik! Vsi večji časopisi so obsežno pisali o uspehu. Ljudje so spet začeli slediti alpskemu smučanju. Želim si, da bi lahko to počel, dokler ne bo vloge prevzel novi rod. V podmladku imamo dobre smučarje.

So se vaši cilji za to sezono po Kitzbühlu spremenili?

Sanjal sem o trideseterici, dosegel sem jo v prejšnji sezoni. V pripravljalnem obdobju sem potem trdo delal, a nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Pilil sem tehniko. Trener me je med sezono spodbudil, češ, poskusiva eno uvrstitev med 10. To je za Veliko Britanijo že velik dosežek! Če le zmorem, naj bo vselej cilj »top 15«. In potem se je zgodil Kitzbühel. Po rezultatu kariere sem skušal obdržati nizka pričakovanja. V Schladmingu so me vsi spraševali, kam merim. Jaz pa sem hotel samo ostati miren. Tudi zdaj, ko sem med slalomsko sedmerico, čutim, da se moram še veliko naučiti, če hočem doseči stanovitnost.

Verjetno so se povečali tudi apetiti za olimpijske igre?

Poleti se bom moral usesti in razmisliti o ciljih. Tekmeci bodo isti, vendar pa na velikih tekmovanjih nikoli ne veš, kaj bodo pokazali. Če se bom konstantno uvrščal med sedem v svetovnem pokalu, bo to moj cilj tudi na OI. Treba pa je biti realen.