Tiskane izdaje
Kamnik – Ob Petru Prevcu, novem vodilnem smučarskem skakalcu v skupnem seštevku svetovnega pokala, je minuli konec tedna v Nižjem Tagilu zablestel tudi Anže Lanišek, ki se je s sedmim in četrtim mestom veselil svojih najboljših uvrstitev med elito. Vendar pa se veliki up iz SSK Mengeš pri njih ne namerava ustaviti; njegovi cilji segajo na sam vrh.
Zelo dobra dosežka sta 19-letnemu Domžalčanu kajpak vlila precej samozavesti. »Po vseh nastopih v Nižjem Tagilu sem potegnil črto in prišel do spoznanja, da sem naredil devet vrhunskih skokov oziroma takšnih, ki bi me vsi ponesli visoko. Zdaj moram na tem graditi naprej,« je Lanišek razmišljal po vrnitvi iz Rusije.
Za svoji prvi uvrstitvi med elitno deseterico je prejel ogromno čestitk. »Bilo jih je res veliko, na vse pa nisem utegnil odgovoriti. Poskusil sem se zahvaliti čim več ljudem in predvsem tistim, ki jih res poznam in imajo določeno besedo pri mojem razvoju,« je razkril in pristavil, da se je posebej razveselil tiste, ki mu jo je poslal klubski trener Aleš Selak.
Z njim je že v otroštvu postavil trdne temelje. »Kakor te naučijo skakati kot otroka, tako skačeš vse življenje,« je razložil nadarjeni skakalec SSK Mengeš, ki je s četrtim mestom izenačil tudi najboljši klubski dosežek v svetovnem pokalu. Na tem položaju je namreč 13. marca leta 2005 tekmo v Oslu končal tudi Rok Benkovič.
»Tega pa nisem vedel. No, ga bo pa treba izboljšati,« je v smehu odvrnil Lanišek, ki je ravno dobro začel vaditi skoke, ko je bil Benkovič, svetovni prvak s srednje naprave v Oberstdorfu '05, na svojem tekmovalnem vrhuncu. Še danes ima pred očmi njune skupne treninge.
»Meni je pomenilo ogromno, ko je na trening v telovadnico osnovne šole v Mengšu prišel tudi Rok. Spominjam se, da sem dal takrat od sebe še več kot sicer, pri šprintih sem se, denimo, trudil, da bi mu bil čim bližje, pri čemer se na druge nisem preveč oziral. Bil je na nek način moj idol in ga še zmeraj zelo spoštujem zaradi vsega, kar je dosegel. Zdaj poskušam pomagati našim najmlajšim v klubu, kot je Rok nam. Upam, da bo uspelo tudi kateremu od njih.«
Na Engelberg, kjer bosta jutri in v nedeljo (obakrat z začetkom ob 14.15) naslednji preizkušnji za svetovni pokal, ima mešane spomine. Lani je prvo tekmo na veliki napravi Titlis spremljal zgolj kot gledalec, na drugi pa je zasedel 29. mesto. »Takrat sem se znašel v obdobju zelo spremenljive forme. Lahko mi je uspel odličen skok, kakršen je bil tisti v kvalifikacijah za drugo tekmo, v katerih sem osvojil drugo mesto, lahko pa se mi je tudi povsem ponesrečil, kot se mi je v kvalifikacijah za prvo preizkušnjo, na katero se sploh nisem uvrstil,« je podoživel lansko prireditev v osrčju Švice.
Kakor sleherna skakalnica ima tudi tamkajšnja svoje posebnosti in zakonitosti. »Vsaka naprava je po svoje zahtevna. Engelberška ima strm nalet in oster radius, kar mi načeloma ustreza. Nadejam se, da bom lahko to pokazal ta konec tedna,« si je zaželel. Zaveda se, da se ne sme prekmalu zadovoljiti ali preveč pričakovati.
»Ohraniti moram sproščenost. Z njo bodo prišli tudi rezultati,« je ocenil mladinski olimpijski prvak iz Innsbrucka '12 in najmlajši zmagovalec tekme za celinski pokal (pri komaj petnajstih letih v Bischofshofnu '12). Petru Prevcu je za podvig v Nižjem Tagilu čestital med prvimi, da je z njim osvojil tudi rumeno majico, pa je izvedel šele čez nekaj minut v zabojniku. »Privoščil bi mu, da bi jo imel na sebi tudi ob koncu sezone, kajti v prejšnjih dveh zimah se mu je veliki kristalni globus le za malo izmuznil. Upam, da se bom tudi sam vmešal v boj za rumeno majico, vem pa, da me od nje loči še veliko in da me čaka še ogromno dela,« je ocenil Lanišek, ki ta čas v skupnem seštevku drži visoko 12. mesto.
A njegove želje, ki ga ženejo naprej, segajo precej višje. »Že na začetku kariere sem si zastavil določene cilje, pri katerih vztrajam. Naredil bom vse, da bi jih tudi uresničil. Hočem postati najboljši na svetu!«
