V Planici luč na koncu predora?

Čez manj kot teden dni se bo pod Poncami začel skakalni praznik, letalnica bratov Gorišek pa je iz slovenskih skakalcev vedno znala izvabiti najboljše. Da bo tako tudi letos, si obetata predvsem Jurij Tepeš in Robert Kranjec, oba ljubitelja letenja na smučeh, ki preživljata sezono za pozabo.

Jurij Tepeš je imel že v minuli sezoni nekaj težav, a se je po stopničkah na letalnici v Oberstdorfu in dveh desetericah v Planici in Vikersundu na poletni odmor odpravil optimistično. Nato so prišli slabi rezultati v poletni sezoni, kjer je le enkrat prišel do točk in izgubil mesto v A-reprezentanci. Na začetku sezone je po zaslugi slovenske kvote sedmih skakalcev v svetovnem pokalu dobil priložnost, a se tako v Wisli kot v Ruki teden dni kasneje ni prebil niti na tekmo, zato se je trener Goran Janus odločil, da je bilo dovolj.

Razglašeni Tepeš je priložnost dočakal le še v kvalifikacijah prve tekme novoletne turneje v Oberstdorfu, a se niti tam ni prebil med najboljšo petdeseterico. Tepeš je izvrsten letalec, obe svoji posamični zmagi v svetovnem pokalu je dosegel na velikanki pod Poncami, na večini tekem v poletih pa je ne glede na formo vedno letel zelo daleč. Tudi letos si je po tihem obetal, da ga bo Janus uvrstil v reprezentanco za polete na Kulmu, a je razočaran ostal doma. Planica tako ostaja rešilna bilka sezone za pozabo. »V Planici bom zagotovo skakal, želim se prebiti na petkovo tekmo, kaj več pa bom povedal na vlaku v Planico, saj nočem prilivati olja na ogenj,« je bil jasen Ljubljančan in tako tudi on namignil, da znotraj slovenske reprezentance močno škripa. Kako veliko je razočaranje Tepeša, bo jasno po Planici, a pri 28 letih še ni napočil čas, da skokom pomaha v slovo.

Kranjec zadnjič?

Slovensko reprezentanco po sezoni čaka čas za analizo olimpijskega ciklusa, ki se je končal z razočaranjem v Pjongčangu, najbolj pereče pa je vprašanje o morebitni zamenjavi Gorana Janusa. Nekoliko bolj stran od pogleda javnosti precej razmišljanja čaka tudi najbolj izkušenega v slovenski reprezentanci Roberta Kranjca. Po poškodbi kolena in operaciji, zaradi katere je izpustil celo predolimpijsko sezono, se je pri 36 letih poln motivacije vrnil v svetovni pokal. Poleti je v fitnesu bil boj s kilogrami in se v Wisli vrnil odločen, da si izbori mesto v olimpijski reprezentanci, a se je tudi Robi znašel v labirintu nejevolje in slabih rezultatov.

Šlo mu je za odtenek bolje kot Tepešu, saj se je v Wisli, Ruki, Nižnem Tagilu in Engelbergu uvrstil na tekmo, a je vselej končal povsem pri repu uvrščenih. Po Engelbergu se je Janus tudi za Kranjca odločil, da životarjenje na tekmah svetovnega pokala nima smisla. »Najtežje je bilo, ko sem tik pred novim letom po Engelbergu ostal sam doma, takrat me je res zadelo, saj sem bil navajen rutine novoletne turneje, tako pa sem ostal sam, ločen od ekipe. Včasih je bilo težko ohraniti motivacijo, ampak tako pač je, v vsakem športu so vzponi in padci,« težavno sezono opisuje Kranjec. Pripravljenost je vzdrževal na treningih z B-ekipo slovenske reprezentance, vmes je treniral tudi sam, več časa je preživel tudi v fitnesu. Zdaj ga čaka Planica, o svoji formi pa noče govoriti. »V Planici bom naredil še zaključne priprave, potem pa bom šel v četrtek na kvalifikacije s ciljem, da se uvrstim na petkovo tekmo. Težko rečem, če je to v tem trenutku izvedljivo, saj sem bil toliko časa stran od svetovnega pokala, da nimam prave primerjave. Bomo videli,« pravi Kranjec, ki odločitev o morebitnem koncu kariere prav tako prestavlja na dneve po Planici.

Tudi če bo četrtkov polet na velikanki bratov Gorišek zadnji v Robijevi karieri, bo z njo lahko zelo zadovoljen. Kranjec je bil v obdobju, ko so slovenski skoki zašli v krizo, gonilna sila reprezentance, v 16 sezonah v svetovnem pokalu je zbral sedem posamičnih zmag, v Salt Lake Cityju leta 2002 je z ekipo osvojil bronasto olimpijsko kolajno, leta 2012 je postal svetovni prvak v poletih v Vikersundu, dvakrat je dvignil tudi mali kristalni globus za najboljšega v poletih. Leteči Kranjec, rekorder po številu poletov čez 200 metrov, bo ne glede na konec ostal ikona slovenskega skakalnega športa.