V silovitem ritmu popustili vijaki na smučeh

Innichen – Izmučen po prvi zmagi v tej sezoni si Filip Flisar v sredo zvečer ni predstavljal, kako bo naslednji dan sploh vstal iz postelje. Kaj šele, da bi mu uspel še en zmagoviti podvig. A se je v nov dan prebudil kot prerojen. Premagal je krizo in utrujenost, na ledeni progi na Južnem Tirolskem pa mu na zadnji tekmi alpske turneje smučarskega krosa ni mogel slediti nihče.

Bal se je včerajšnjega dne in vedel, da se bo po sila naporni prvi tekmi v Innichenu zelo težko znova pognati s štarta. A ko se je dirka začela, se je zdelo, da bo zanj nova visoka uvrstitev le mala malica. »Marsikaj izgleda lahko v življenju, pa dejansko ni tako. Kar zadeva smučanje, res ni bilo tako hudo, najtežje je bilo v glavi. Braniti prvo mesto v psihičnem smislu nikoli ni lahka naloga,« je dejal in bil zadovoljen, da se je tako hitro dvignil po napornem dnevu. Očitno ima še skrite rezerve.

»Regeneracija je bila sicer slaba, a nekako je šlo. Pravzaprav sem se tokrat počutil bolje kot dan prej, kar je presenetljivo. Zelo pomemben del športa je poznavanje samega sebe, da se zavedaš, kakšne so tvoje meje. Točno v določenem trenutku se mora vse prav sestaviti. In ko že misliš, da vse veš, vidiš, da pravzaprav ne veš nič. Niti sanja se mi ne, kako je mogoče, da sem se v prejšnjih dneh slabo počutil, zdaj pa toliko bolje. A še dobro, da je bilo tako. Vsi drugi so bili precej bolj utrujeni. Vsi, ki so bili dan prej visoko, so tokrat hitro izpadli,« je razmišljal. Iz postelje ga je seveda pomagal dvigniti tudi sredin uspeh, četudi je dejal, da mu je bil po drugi strani v breme: »Zmaga mi je pomagala, da sem si povrnil nekaj samozavesti. Sicer pa si vedno želiš zmago ponoviti, to pa prinese pritisk.«

Če se je Flisar na prvi tekmi v Innichenu moral reševati z drznimi potezami, je bila druga dirka v tem pogledu zanj veliko bolj mirna. Še najbolj stresno je bilo v polfinalu, ko ga je iz idealne linije izrinil Francoz Arnaud Bovoletna. Tedaj je že mislil, da je vsega konec, toda uspelo se mu je prebiti v veliki finale, v katerem je znova zablestel; zlasti v začetnem delu proge. »Največ sem pridobival na štartu in v prvih dveh ovinkih. Če si tam dobil pravo hitrost, je bilo v nadaljevanju vse lažje. To je bila moja velika prednost. Pa tudi, da sem znal ubraniti položaj v vodstvu. Sploh v zadnjem delu je bilo veliko prehitevanja. V finalu mi je Avstrijec dihal za ovratnik, ni pa me mogel prehiteti,« se je še ozrl na tekmo.

Četudi je ves čas vedel, da je hiter in v dobri formi, si ni predstavljal, da bi italijansko prizorišče, na katerem je padel zastor na premierno alpsko turnejo v krosu, zapustil z dvema zmagama. »Pričakovanja v našem športu so vedno malo privlečena za lase. Saj nikdar ne veš, kaj se bo zgodilo. Sem pa zagotovo vse moči usmeril v ta uspeh. Na štartu nikoli ne merim na peto mesto, vedno na zmago. Res sem vesel, da mi je uspelo zmagati kar dvakrat, še zlasti, ker je bilo to ob koncu turneje toliko težje,« je dejal, kljub sijajnim predstavam pa še pripomnil, da mu proga v Innichenu tudi zdaj ni nič bolj všeč. »Sem pa zadovoljen, da lahko tako dobro nastopam tudi na progah, ki mi ne ustrezajo. Vsakomur ustreza drugačen teren. Meni je denimo všeč v Montafonu, ker je lepo tekoč. Tukaj je bilo predvsem zelo ledeno. Na prvi tekmi sem povsem uničil smuči, kar navoji so popustili,« je pojasnjeval po tekmi, ki so jo v cilju popestrili tudi njegovi navijači. Med drugim so prišli njegovi kolegi iz kolesarskih vrst in se znova, tako kot letos na SP v štirikrosu v Val di Soleju, kjer je zmagal Mitja Ergaver, skupaj veselili uspeha.

Zdaj, ko je v naletu, bi si hitro želel še kakšno tekmo (naslednja ga namreč čaka 14. januarja v Watlesu)? Odkimal je, zdaj predvsem potrebuje malo počitka. »Vesel sem, da je turneje konec. Zdaj moram le paziti, da zadržim te občutke in ostanem v tekmovalnem ritmu. Ne smem popuščati, saj lahko hitro spet 'padem ven'.«