Včasih čuti, da ga tekmeci večjih ekip gledajo postrani

Maribor – Čeprav je smučarski as Boštjan Kline v predolimpijski zimi s smukaško zmago dosegel rezultat kariere, si jo le redko prikliče v spomin. Pravi, da morda zato, ker si kot tipični Slovenec ne pusti biti ponosen na dosežek. Mariborčan, ki je zimo končal kot šesti smukač sveta na lestvici WCSL – premagal je velesilo Avstrijo –, kar je nov slovenski mejnik, je z mislimi že v olimpijski sezoni.

Olimpijska zmagovalka v strelstvu Virginia Thrasher pravi, da vrhunski šport ni vse v življenju. Če hočeš biti izpolnjen, moraš uravnotežiti vsa področja: še šolo, družino, odnose. In ko dosežeš ravnotežje, tudi tekmuješ brez strahu. Se strinjate s tem?

Vrhunski šport res ni vse, je delček življenja. Nudi, denimo, preživetje, ne zagotavlja pa trajnega zadovoljstva. Če se preveč ženeš za čim, pogosto pregoriš. Zato je boljše, da ti je nekoliko »vseeno« in bo morda uspeh zaradi večje sproščenosti prišel prej. A doseči stanje, da ti je malo mar, je najtežje. Zamislite si, delaš 20 let za olimpijsko kolajno in ko prideš na štart, bi ti moralo biti »vseeno«. Podobno držo je sicer imela Janica Kostelić. Vendar pa se tekmovalci razlikujemo med seboj in zato je težko reči, zdaj bom pa tak kot Janica ali Bode Miller. Bode je bil bolj neodvisen in neobremenjen, Janica pa svobodnjaška v glavi, zanjo je bilo smučanje igra. Če se trudiš nadgraditi svojo psihološko pripravo, lahko prideš do teh smernic. In tudi do tega, da vrhunski šport ali rezultati niso vse v življenju.

To ravnotežje za zimo vzpostavljate zdaj? Denimo z družino.

Drži. Aprila in maja sem bil veliko doma. Izkoristiš čas, naužiješ se družinskih trenutkov. A tudi ko sem doma, imam svoje obveznosti: trening, hrana, počitek, spet trening ...

Družinsko ste v tem poletju potovali v San Francisco?

Sam sem bil štiri dni v ZDA. Šel sem podpisat pogodbo z novim opremljevalcem za čelado in spoznat šefe. Družinsko smo se v tem poletju preselili, zato nismo nikamor potovali. Morda se kam odpravimo avgusta. Pravzaprav pa mi je vseeno, tudi če sem doma, saj moram trenirati.

Sta pa bila z ženo na dirki formule 1, kar vam je podarila smučarska zveza za uspehe v minuli sezoni.

Tako je. Ko slišiš formulo v ovinku, še posebej na ogrevanju, ko dirkači pospešujejo in zavirajo, dobiš nekaj občutka. V živo je to povsem drugače kot pred televizorjem. Takoj bi poskusil.

Nekoč ste imeli motor, kajne?

Imel sem kros motor oziroma enduro. Spet me mika, da bi ga kupil. Ampak zdaj cestnega. Radoveden sem, kako je s hitrostjo, polaganjem ovinkov ...

Prodali ste ga tudi zaradi samoprispevka, ki vam ga je v preteklosti naložila smučarska zveza.

Ker motorja nisem vključil v trening, mi je zmanjkalo časa, da bi ga vozil, stal je doma. Potreboval sem denar. Za samoprispevek, položnice, življenje.

Zaradi samoprispevka ste pred leti razmišljali o koncu kariere. Zdaj ste prvo ime moške reprezentance.

Obrnilo se je tako, da sem zdaj prvo ime ekipe, a lahko bi bilo drugače. V življenju se lahko zgodi marsikaj, verjamem pa, da se stvari dogajajo z razlogom. Takrat sem se odločil za nadaljevanje kariere, pred tem pa sem se moral poglobiti vase in poiskati odgovore, zakaj še hočem smučati. Smučanje živi v meni in to je težko opustiti ali zatreti. Hkrati pa drugače gledaš na vse to, če postaneš odgovoren za družino, otroka.

Kako pogosto pomislite na Kvitfjell, kjer ste slavili premierno zmago kariere?

Zelo malo. In ne vem, zakaj je tako. (premolk) Morda, ker mi ne pomeni toliko, čeprav to zveni nenavadno.

Zato, ker veste, da ste sposobni več?

Morda sem tipični Slovenec, ki si ne pusti biti ponosen na nekaj in v tem uživati.

Zvenite preveč skromno.

Mogoče. Delam na tem. V mladosti sem si malo zapletel življenje z vraževerjem in drugimi stvarmi. Zdaj to rešujem, kot bi lupil čebulo, ovoj za ovojem. Ena od teh stvari je, da si ne upam vzeti, kar mi pripada – denimo zmago ali deset njih. Skratka tipično skromen, deloven Slovenec, ki bo pač poskusil zmagati. Hrvat ali pa Američan si bosta zmago vzela.

Menite, da si je ne zaslužite?

Drži. In to je velika težava. Morda me je takšna drža stala marsikatere zmage.

Ampak saj dobro veste, koliko truda in časa ste vložili vanjo.

Morda to izvira iz občutka, da sem slab človek, če uživam. Gre za vzorce iz otroštva. Težko je pojasniti. Skratka, kot ste omenili; tega si ne zaslužim, ker nisem dovolj dober človek ali dovolj dober smučar. Res pa je, da če si preveč samozavesten, te tudi lahko hitro pokoplje.

Zelo se poglabljate vase.

To rad počnem, ker tako vidim pri sebi napredek – v življenju na splošno in smučanju – ter rastem. A priznam, da se včasih poglabljam preveč.

Pravite, da vas od zmagovanja loči samozaupanje. Na čem je treba še delati, da se bo utrdilo?

Na tem, kar sva prej omenjala. Pomembno je, da vem, da sem na vsakem terenu sposoben prikazati svoj najboljši nastop. Povsod imam rezerve. Tako dobro kot se počutim zdaj, se še nisem. Spremenil sem prehrano, prostor za napredek obstaja še pri tehniki, taktiki, skokih in v opremi. V preteklosti nisem dajal toliko pomena materialu.

Lani sem vas v tem času vprašala, ali ste si zapisali cilje za sezono v dnevnik. Je bila med njimi zmaga?

Bila je, ampak več kot ena. Tega nisem uresničil. To bodo cilji za novo zimo, med njimi so seveda še tisti na olimpijskih igrah, tega ne skrivam.

Odkrito govorite o ciljih, v preteklosti ste bili bolj posredni.

Morda me je bilo strah, da zastavljenega ne bi izpolnil. V prejšnji sezoni sem potrdil, da lahko smučam najboljše med vsemi. Če mi ne bo uspelo uresničiti ciljev, moram to sprejeti, ne sme to postati življenjska katastrofa. Enako velja v primeru, če v karieri ne naredim nič več kot sem že, ali pa končam športno pot. Takšna drža se mi zdi pomembna.

Večkrat ste poudarili, da ste bili v mladosti neučakani. A da vidite premike na bolje.

Še vedno sem neučakan. Nazadnje, ko so mi v laboratoriju odvzeli kri za test intolerance in povedali, da bo treba počakati dva tedna za izvid, sem jih spraševal, če lahko pospešijo postopek. Pa so mi dejali, naj ne bom tako neučakan. To se povezuje tudi z neučakanostjo na športni poti. A vidim napredek.

Se kdaj o takih stvareh pogovarjate z največjimi asi?

Zdi se mi, da drugi ne segajo toliko vase, da bi opazili, prepoznali, čutili takšne stvari. Mene pa motijo, povzročajo nemir v meni. Z njimi se ukvarjam zato, da bi bil pri smučanju boljši. Serijske zmagovalce, kot sta Aksel Lund Svindal in Kjetil Jansrud, rad vprašam za nasvet, da vidim njihov pogled. Denimo o tremi, strahu.

V minuli zimi sta bila v slovenski vrsti v ospredju vidva z Ilko Štuhec. Kaj se lahko naučite od kolegice, s katero se že dolgo poznata.?

Ima vsakodnevno rutino, takšno za zgled. Občudujem njeno vztrajnost in doživljanje smučanja, kako rada to počne.

Pravijo, da je zaljubljena v ta šport. Ste tudi vi takšni?

Nisem. Morda mi je strah pred neuspehom podrl to sliko.

Pogosto opozorimo, da razmere za delo v slovenskem smučanju niso primerljive tistim, ki jih imajo velike nacije. Opažate, da se je vaš status po vrhunskih rezultatih spremenil?

Včasih čutim, da me tekmeci, predvsem tisti iz ekip z velikim proračunom, gledajo malo postrani. Morda dobijo kakšno opazko od trenerjev ali šefov. Zdi se mi, da so nekateri malce zavistni. Morda pa je to samo moj občutek, včasih tako vidim. V prihodnje bo vsekakor lažje, ko se bomo hoteli komu priključiti na treningu. Ko nekdo naredi dober rezultat, je razumljivo, da pogledaš zakaj in kako je prišel do njega. Gotovo se je status spremenil, pa ne samo pri meni, ampak pri vsakomur, ki je naredil dober rezultat.