Verjame, da bo tudi v Hochfilznu močan kot v Oslu

Ko se zasuče beseda o slovenskih biatloncih, ga med privrženci panoge, ki je tudi ob zadnjem koncu tedna do vrha napolnila pokljuške tribune, skorajda ni, ki ne bi najprej pomislil na Jakova Faka. Dvakratni svetovni prvak je poskrbel za nove mejnike v našem smučarskem športu, a tokrat ga na domačem prizorišču ni bilo. Lotila se ga je bolezen, tako kot že večkrat v prejšnji sezoni.

Kakšno je pravzaprav poldrugi teden po predčasni vrnitvi iz Skandinavije vaše počutje?

Tisto temeljno počutje je povsem zadovoljivo, težav na tej ravni, kot sem jih imel ob prihodu iz Östersunda, ni več, mi pa to počutje zdaj v biatlonu ni omogočalo drugega, kot pa spremljati dogodke s pokljuškega štadiona v televizijskih prenosih.

Pa vas to dihanje, ki vam je močno nagajalo na Švedskem in nato še malo po vrnitvi domov, res še tako moti, da niste nared za boje na tekmovališču?

Lahko si mislite, kako močno sem si želel nastopiti prav na domači tekmi. Ko se takole pogovarjam z vami, seveda ne morete opaziti težav, saj je stanje, vsaj kar zadeva običajni vsakdan, boljše kot pred enim tednom. To je zagotovo svetla plat, a žal obstaja tudi temnejša, tista, ki zadeva mojo pripravljenost za trening in tekmo. Bomo videli, kako bo zdaj, ko se bom spet preizkusil v smučini, toda v četrtek, ko sem prišel na Pokljuko in vadil še pred začetkom uradnega treninga, sem hitro spoznal, da gre za prehude napore.

A to je povsem razumljivo, da po dobrem tednu ležanja športnik na prvem treningu kmalu občuti nadpovprečno utrujenost, mar ne?

Gre tudi za neko psihično zavoro, saj sem se marsikaj naučil iz preteklosti, ko sem se po zdravstvenih težavah prehitro vračal k tekmovalnemu ritmu. Sicer pa sem tokrat opravil 45-minutno vadbo. Že med tekom so bili napori hujši kot običajno, po koncu pa sem se moral sprijazniti s tem, da še nisem nared za pokljuške preizkušnje.

Kaj je o tem dejala zdravniška stroka?

Ničesar ne delam na svojo roko, iz dneva v dan sem pod zdravniškim nadzorom. Zadnji izvidi iz laboratorija so dobri, so mi pa res zdravniki zabičali, da se ne smem izpostavljati nevarnosti gibanja med večjim številom ljudi, novi virus bi me spet lahko sesul, zato me tudi po tistem kratkem četrtkovem treningu ni bilo več na Pokljuki. V prejšnji sezoni sem si dovolil preveč, včasih sem prehiteval zdravljenje, kar ni bilo dobro.

Si zdaj resno očitate kaj glede omenjene prejšnje zime?

Ko se ozrem v preteklost, si moram priznati, da sem se dvakrat po bolezni prezgodaj vrnil v tekmovalno smučino. To me je izučilo, tega si ne želim ponoviti.

Očitno gre pri vas zdaj tudi za visoko psihično oviro izjemnih ciljev, ki jih v takšnem zdravstvenem stanju ne morete uresničevati?

Seveda, to drži. Zelo veliko zahtevam od sebe. Sicer pa sleherni športnik trpi, ko opravi dobro vadbo v pripravljalnem obdobju, nato pa zaradi bolezni ne more tekmovati. In potem se znajdeš v stresu, ki ti naprej lahko prav škoduje. Kar predstavljajte si, kako je to, ko nekaj delaš in delaš, učinka pa ni. Zato zdaj res hočem okrevati prav do konca in se nato zdrav vrniti v karavano svetovnega pokala.

Kako pa bo s formo? Kolikor vas poznamo, vemo, da vas kot dvakratnega svetovnega prvaka zanima le boj za najvišja mesta?

Še naprej razmišljam pozitivno in verjamem, da se lahko kmalu vrnem na tisto raven, na kateri sem bil pred zadnjimi zdravstvenimi težavami. Jasno, bolezen ti sesuje načrte, zlasti ko se zaplete z dihali, potrebuješ dva tedna za popolno okrevanje. Pri sinusih je, denimo, drugače. Takrat si lahko že po treh ali štirih dneh vsaj v lažjem treningu. Res pa je tudi, da sem se včasih res podcenjevalno vedel do svojih težav, tudi kdaj kakšno lažje poškodbo ignoriral, pa bi si moral takrat privoščiti počitek.

Toda verjetno vas je gnala želja po tekmah, obenem se, odkar ste prišli k slovenski reprezentanci, srečujete z bremenom visokih pričakovanj poznavalcev biatlona, kajne?

Že, že, toda zdaj se večkrat spomnim lanskega srečanja v Anterselvi z norveškim biatloncem Henrikom L'Abeejem-Lundom. Bilo je med ogrevanjem za zasledovalno tekmo. Imel je dobro izhodišče, sicer nikdar ni sodil prav med najuspešnejše tekmovalce pri svoji reprezentanci. Toda tam se je le sprehajal, bil je brez smuči. In kaj se je zgodilo? Dejal mi je, da so ga zmotile manjše bolečine v trebuhu in da zato ne bi želel ničesar tvegati pred nadaljevanjem sezone. Sam sem si mislil, da le v primeru povsem neznosnih bolečin, ki onemogočajo tekmovalni pristop, ne bi bil na štartni črti, v njegovem primeru pa bi zagotovo nastopil. Še zlasti, če bi se mi – kot takrat njemu – ponudilo dobro izhodišče za zasledovalno tekmo. A nato sem zvečer v hotelu začel razmišljati, da včasih res pretiravam in da Norvežanovo razmišljanje ni napačno. Zato se res moram naučiti, da ne podcenjujem težav.

Želja po nastopu na Pokljuki pa je bila izjemna?

Zelo zoprno mi je bilo, ko sem si bil na jasnem, da tu ne morem nastopiti. Na Pokljuki sem kot doma, sleherni dosežek tu odmeva drugače kot v tujini. Če sem ga kdaj polomil na pokljuški tekmi, me je to bolj prizadelo kot denimo v Östersundu. Tu vadimo, pravzaprav sem se tu nekoč začel resneje spoznavati s to športno panogo. In ko napoči čas za tekmo svetovnega pokala na Pokljuki, je med občinstvom veliko sorodnikov in prijateljev.

A zdaj ste pač ostali brez nastopa na domači tekmi, pred vami je še pisan koledar sezone s februarskim vrhom na svetovnem prvenstvu v Hochfilznu. Kako v teh dneh razmišljate o največjem tekmovanju biatlonske zime?

Uhajajo mi spomini k prejšnji sezoni, ko sem se prav tako decembra znašel v zdravstvenih težavah, pa so se mi te še večkrat ponovile. Pred sklepnimi pripravami za prvenstvo sem prebolel gripo, a nato izvedel kakovosten trening in se na koncu podpisal pod morda celo moje najboljše prvenstvo. Resda sem ostal brez kolajne, a treh tako visokih posamičnih uvrstitev – 5., 6. in 7. mesta – na enem tekmovanju še nisem dosegel. Le želim si, da bi se pred prihodom v Hochfilzen počutil dobro. V tem primeru verjamem, da bom spet zelo konkurenčen.

Kako sicer gledate na reprezentanco v teh dneh, ko vas ni bilo? Včeraj je še uradno aktivni tekmovalni karieri pomahala v slovo Andreja Mali?

Že tako mi nikdar ni vseeno, ko se kdo pri naši reprezentanci odloči za slovo, zdaj mi je, recimo, prav žal, da ne moremo sestaviti ženske štafete. V ozki bazi tekmovalcev je še sleherni konec kariere toliko bolj boleč. Sam sem prestopil k slovenski vrsti iz hrvaške reprezentance, seveda sem ohranil prijatelje, a tukaj sem se vedno počutil kot v veliki družini, res sem vesel ponujene priložnosti na Slovenskem. Pozneje mi je bilo prav hudo, ko so se poslavljali tisti, s katerimi sem skupaj predstavljal naš biatlon: Peter Dokl, Vasja Rupnik, Janez Marič, zdaj tudi Andreje ni več v tekmovalnih smučinah.

Ko ste prestopili k Sloveniji, ste omenjali tudi izjemno pomembno vlogo trenerja Uroša Velepca. Dolgo sta imenitno sodelovala, pred dvema letoma se je zataknilo, pozneje je Velepec šel k ukrajinski reprezentanci. Kako zdaj gledate na tiste dni?

Še naprej menim, da ni bilo tako neznosno, kot si je morda to predstavljala javnost. Vendarle sem v sezoni 2014/15, ko je bil moj trener Tomaš Kos, tekmoval za reprezentanco z Urošem kot glavnim trenerjem, osvojil tudi naslov svetovnega prvaka na Finskem. Pravzaprav sem bil na koncu presenečen, da je kmalu po koncu sezone odšel v Ukrajino, a očitno je potreboval novi korak. Podobno kot jaz nekoč, ko sem prišel k slovenski ekipi. Zdaj sva v povsem spodobnih odnosih, ohranjava medsebojno spoštovanje.

A po njegovem odhodu kot tudi menjavi vodstva zbora za biatlon ni več tako odmevnih uspehov. Pred časom ste dejali, da vas je v letih vašega nastopanja za Slovenijo, torej od decembra 2010, najbolj navdušilo tisto prvo vodstvo s predsednikom Petrom Zupanom. Kako o tem razmišljate zdaj?

Prav tako kot takrat. Sedanje vodstvo sestavljajo nekdanji tekmovalci, poznajo šport, a podobno kot jaz na progi in strelišču tudi oni ohranjajo še rezerve in morajo še napredovati. Sam sem bil vedno ambiciozen, gnala me je želja k uspehu. In to sem opazil tudi pri tistem prvem vodstvu, ki je prav zaradi visokih ciljev vztrajalo pri mojem prihodu. Vesel sem, da sem nato za Slovenijo osvojil dve zlati kolajni na SP in zbral še vrsto lepih uvrstitev. Želim pa si biti še boljši.