Viking med smučino in očetovstvom

Še Soči, potem bo pa počasi dovolj. Tako so razmišljali številni privrženci Oleja Einarja Bjørndalna, ko je najuspešnejši tekmovalec dolge biatlonske zgodovine januarja 2014 praznoval 40. rojstni dan. Že naslednji mesec so ga čakale olimpijske igre, nato naj bi končal svojo bogato športno pot. A vztraja še danes in se prav veseli prihajajoče sezone.

Ko bo ob koncu tedna v Östersundu na Švedskem, tradicionalnem uvodnem prizorišču biatlonske zime, napočil čas za prve predstave v smučini in na strelišču, bodo spet plapolale rdeče-modre zastave iz sosednje Norveške. Tam pač biatlonu pripada poseben ugled, kar glede na paleto uspehov in sploh prepoznavnost te panoge med prebivalstvom niti ni presenetljivo. Zadnje svetovno prvenstvo v Oslu, marca letos, je ponudilo pravi spektakel z dnevno razglasitvijo najboljših v središču mesta ob veličastni kraljevi palači, ne glede na to, komu je pripadla zmaga v posamezni disciplini, pa je občinstvo vedno znova prav posebej pozdravilo prihod Bjørndalna.

Na Norveškem so navdušeni, ker priljubljeni športnik še naprej ostaja član tekmovalne karavane, ko se je pred dobrim mesecem s soprogo Darjo Domračevo, belorusko biatlonko in trikratno olimpijsko zmagovalko iz Sočija, razveselil rojstva hčerke, so se tabloidi v skandinavski deželi o tem razpisali po dolgem in po čez. Navdušeni pa so tudi na evropskem vzhodu, saj je najuspešnejši biatlonec doslej, lastnik kar 95 zmag za svetovni pokal, večino sklepnih priprav prestal prav v Minsku in primestnem športnem središču Raubiči. Tam so leta 1990 priredili svetovno prvenstvo, v Belorusiji, kjer hrepenijo po velikih športnih dogodkih in jih ponavadi tudi brezhibno izvedejo, si želijo, da bi spet gostili biatlonsko elito. Boljšega promotorja od norveškega asa si pri tem kar ne bi mogli želeti.

»Ni veliko tako urejenih središč za biatlonsko vadbo, kot so prav Raubiči. V poletnem času gre tudi del rolkarske proge skozi gozd, stik z naravo ti vlije energijo. Ko je slabo vreme, se umakneš v pokriti del, predstavljam si, da bi bila tudi tekma v zimskih razmerah na visoki ravni,« je povedal med zadnjim bivanjem v Minsku, ko je čakal na rojstvo otroka, nakar sta skupaj s soprogo že začela razmišljati o tekmovalnih ciljih. Tudi Domračeva naj še zdaleč ne bi svoje opreme zaklenila v klet, morda se bo vrnila v tekmovalno smučino že v prihajajočih zimskih mesecih. O teh pa za Bjørndalna ni dvoma – že od Östersunda se bo zagnano lotil nabiranja točk, posebej nestrpno pa čakal osrednjo preizkušnjo biatlonske zime, februarsko svetovno prvenstvo v Avstriji.

»Pred sleherno sezono si zastavim malce spremenjene cilje v primerjavi s tistimi eno leto prej. Jasno, vedno znova mi je najbolj pomembno dobro nastopiti na osrednjem tekmovanju, bodisi svetovnem prvenstvu bodisi olimpijskih igrah. Le v sezoni 2007/08 sem si kot najpomembnejši cilj začrtal kristalni globus. Jasno, te lovorike se vedno znova razveselim, a pozneje sem se vedno kar najbolj poskusil pripraviti za eno tekmovanje,« je razpredal pred dnevi na novinarski konferenci ob koncu priprav. Kajpak se pri svojih 42 letih ne more izogniti vprašanju o koncu športne poti, a ko se po zadnji olimpijski sezoni ni upokojil, nato pa niti po letošnjem svetovnem prvenstvu v domačem Oslu, je bilo že jasno, da bo vztrajal do naslednjih iger, leta 2018 v Južni Koreji. Za vzornika pa si je zdaj izbral Noriakija Kasaija, dve leti starejšega smučarskega skakalca, ki še vedno tekmuje v družbi najboljših.

Norvežan je celo napovedal, da se bo prihajajoče sezone lotil še bolj resno kot prejšnje in tako izpustil manj tekem, kot jih je nazadnje, želel bi si kar najlepšo bero točk v skupnem seštevku, sanja o tem, da bi po številu zmag prehitel najuspešnejšo v zimskem športu doslej – nemška hitrostna drsalka Gunda Niemann je bila 99-krat na najvišji stopnički. Sam se dobro zaveda, da predvsem za regeneracijo po tekmi potrebuje več časa kot pred desetletjem ali dvema, obenem bo zdaj tudi starševstvo terjalo vsaj nekaj davka. »Verjamem, da bova z Darjo spretno krmarila v urniku med skrbjo za najino malčico in izzivi vrhunskega športa,« je omenil pred dnevi, ko je za nekaj časa Minsku pomahal v slovo in se preselil v svojo Skandinavijo. A ko bo le ujel vsaj kakšen dan časa v prihajajočem silovitem ritmu zimske sezone, bo rad obiskal spet domovino svoje soproge. »Res, vedno znova sem navdušen, kako je Minsk čisto mesto, obenem pa se tudi razveselim beloruske kuhinje. Navdušen sem, ker imata tukaj tako meso kot zelenjava še vedno svoj prvinski okus. Marsikje po svetu tega, žal, ni več,« pravi in se tudi seznanja z ruščino. A njegova Darja je v zadnjih letih tako izboljšala znanje angleškega jezika, da pod skupno streho ni komunikacijskega šuma. Če bosta oba še naprej tako uspešna v smučini in na strelišču, pa sploh ne bo težav.