Tiskane izdaje
Kar presenetljiv in nenavaden je bil pogled na končno lestvico kolajn nazadnje na svetovnem prvenstvu v biatlonu, marca letos na Finskem. Tokrat namreč na vrhu ni bilo Norvežanov, velikih vladarjev zadnjih let tako na prvenstvih kot tudi olimpijskih igrah. Zataknilo se jim je, zamujeno bodo poskusili popraviti v prihajajoči sezoni, katere vrh bodo imeli prav doma, 48. SP bo namreč v Oslu.
Stare resnice o izjemnem zanesenjaštvu, zlasti ko gre za smučarske panoge, in spoštovanju do športnikov, ne le domačih, na severu Evrope nikdar ne gre prezreti. Toda obenem se tudi časi spreminjajo in bolj kot nekoč tudi za Norvežane, ki so nekoč poskrbeli za najvišji obisk smučarskega teka v zgodovini olimpijskih iger, velja, da jim zdaj ni več prav, ko se ne veselijo svojih zmag. Seveda zaploskajo tudi drugim, toda potem ko so se njihovi ljubljenci s prvenstva na Finskem vrnili »le« z eno zlato kolajno, v končni razvrstitvi sezone pa niso imeli nikogar na stopničkah med najboljšo trojico niti v moški niti v ženski konkurenci, sprva že ni bilo pričakovanega zanimanja za naslednji šampionat na kultnem Holmenkollnu nad Oslom.
Ko so namreč poleti prireditelji začeli prodajati vstopnice za tekmovanje, ki bo med 3. in 13. marcem 2016, se ljudstvo ni kaj prida zdrznilo. V preteklosti bi bilo drugače in četudi je bilo takrat še kakšnih sedem ali osem mesecev do vrhunca biatlonske zime, bi se športu zapriseženi severnjaki pridno postavili v vrste pred blagajne ali pa doma zasedli svoje računalnike in si prek spleta že zagotavljali dragocene lističe. Zdaj je bilo drugače, četudi cena dnevnih vstopnic med 20 in 80 evrov za visoko norveško kupno moč ni pretirana. Bolj je šlo za užaljenost privržencev, češ da domači aduti ne morejo vštric niti Francozu Martinu Fourcadu, niti novemu vodilnemu ruskemu biatloncu Antonu Šipulinu, niti Nemcu Simonu Schemppu in niti našemu Jakovu Faku. Novi rod norveških reprezentantk iz dežele s kar 30 urejenimi štadioni s streliščem pa je še dlje od tekmic iz Rusije, Ukrajine, Češke, Finske, Belorusije itn.
Prireditelji so sprva zganjali preplah, a z dobrim trženjem, bogato biatlonsko tradicijo in potrditvami o še vedno zelo visokih številkah gledanosti prenosov na nacionalni TV so nato le privabili več zanimanja v deželi, ki je nazadnje SP v tej panogi gostila leta 2000. Tako so doslej v Oslu, kjer bo biatlonski šampionat tretjič, prodali približno tretjino od 125.000 tiskanih vstopnic, najhitreje kopnijo tiste za moško štafetno tekmo, na Norveškem že dolgo najbolj priljubljeno. Nekaj let so bili tudi vikingi nepremagljivi, a nazadnje jih je na SP potolklo 2. mesto s 15 sekundami zaostanka za Nemci, še huje so preboleli nastop brez kolajne na OI v Sočiju, ko so bili le četrti. Delež doslej prodanih vstopnic za Holmenkollen 2016 pripada seveda tudi tujini, a pričakovati je, da bo predvsem za nemške privržence, nenazadnje pa tudi za slovenske, bolj zanimivo ter denarno in logistično ugodno naslednje prvenstvo, pozimi 2017 v Hochfilznu, središču avstrijskega biatlonskega športa.
Toda najprej bo v sezoni, ki se bo začela ta konec tedna v Östersundu na Švedskem, najvidneje podčrtano Oslo, kjer bo po padcu v prejšnji zimi popravni izpit za Norveško, tradicionalno ob Nemčiji in Rusiji članico udarne trojice svetovnega biatlona. Med vikingi še naprej vztraja neuničljivi Ole Einar Bjørndalen, ki bo januarja praznoval 42. rojstni dan, in četudi so ga mnogi spremljevalci biatlonskega utripa že pogosto selili v tekmovalni pokoj, jih je vedno znova presenetil z novim motivom – tako si je želel nastopiti na OI v Sočiju, nato je dejal, da prvenstva v domovini že ne sme zamuditi, zdaj pa niti ni več nemogoče, da bi ga videli še na naslednjih igrah, leta 2018 v Južni Koreji.
S 94 posamičnimi zmagami je rekorder med akterji iz smučarskih aren, ob dosedanjih 504 štartih na tekmah svetovnega pokala se je 238-krat uvrstil na stopničke. Seveda se veseli sezone z vrhuncem v domovini, res pa je, da mu je v sklepnem pripravljalnem obdobju nagajalo zdravje, zato ni opravil vsega, kot je sprva načrtoval. Podobna zgodba je tudi z drugim najbolj izkušenim norveškim biatloncem Emilom Heglejem Svendsnom, ki se je z zoprnimi dihalnimi težavami spopadal že v prejšnji sezoni, povrhu prav med generalko svetovnega prvenstva na Holmenkollnu. »Zdaj je še zgodaj napovedati, toda nisem brezskrben, iz dneva v dan se lahko moje stanje spreminja,« je dejal tekmovalec, nazadnje 9. v skupni razvrstitvi, a tudi rešitelj norveške izbrane vrste z edino zlato kolajno na zadnjem SP za zmago na 20 km. Tarjei in Johannes Tingnes Bø predstavljata novejši rod reprezentance, ženska vrsta je brez zvezdnic, a trdno odločena za vidno vlogo na domačem snegu. Sezona, v kateri prvenstvo gosti dežela, kjer se je sploh začela zgodba o biatlonu, takrat še kot igri za prosti čas vojakov na smučeh, je pač posebna.
