Za Ilko še ena potrditev, da je bilo vse res

Jarenina – Prva smukačica sveta Ilka Štuhec je včerajšnjo kondicijsko vadbo popestrila z veslanjem, nato pa se podala na ranč prijateljev v Jarenino, kjer jo je pričakala krava, nagrada, ki si jo je priborila po zmagi v Val d'Iseru. Iz Francije bi sicer morali včeraj pripeljati telico Išo, a bo nanjo treba počakati do Zlate lisice.

Verjetno vas je krava spomnila na izjemno sezono. Ste človek, ki, ko se nekaj lepega zgodi, to predela, konča poglavje in gre naprej, ali še razmišljate o tem?

V mislih predelam, kaj se je zgodilo in dam to najpogosteje na stran. A ko so nam pripeljali kravo iz iste štale kot je Iša, sem se seveda spomnila na uspešno zimo, lepo je bilo spet dobiti potrditev, da je vse res. Vendar pa se je sezona končala, zdaj se je treba pripraviti na novo.

Sta globusa in kolajna na vidnem mestu, ali morda v škatli, kot jih je pred dvema letoma imel Peter Prevc, da bi se izognil misli na lovoriko?

Doma imam vitrino s pokali, stokrat na dan grem mimo, kdaj se ustavim in jih pogledam. Ko nas kdo obišče, jim tudi pokažem lovorike, primejo jih in ostanejo brez diha. Še vedno se kdaj vprašam, kako so prišle sem.

Je bilo po koncu sezone bolj utrujeno telo ali glava?

Takoj po koncu zime sploh nisem čutila utrujenosti. Bila sem še pod adrenalinom in želela sem si nadaljevati s treningom. Ko pa je adrenalin popustil, sem začela ugašati. Telo je potrebovalo teden ali dva premora, glava je bila v redu. Moja težava je ta, da ne zaznam najbolje, kdaj sem utrujena. Ustavijo me šele bolezen, prehlad, bolečina. Ampak zdaj počasi spoznavam in prepoznavam, kdaj sem zares zmatrana.

Je bilo treba posebej prisluhniti kolenu?

Ne. Ni zahtevalo ničesar posebnega. Med sezono smo reševali, karkoli je bilo treba. Zdaj pa je pripravljeno, da gremo naprej.

Verjetno ste se v novi izkušnji naučili pravilno razporejati tudi moči za novo sezono.

Bolj je pomembno, kako vse to vidita Grega (Koštomaj, trener, op. a.) in mama, onadva napišeta načrt dela. Zame je predvsem nov tisti del, v katerem nastopijo obveznosti (sponzorske in novinarske, op. a.). Vedela sem, da jih prinese uspeh, a včasih je preveč vsega. Če hočem biti uspešna na smučišču, se moram za to dobro pripraviti, trdo trenirati, kar zahteva urejen urnik in red, ki se ga je treba držati. Ob tem pa imeti čim manj motečih dejavnikov. No, če se pa spomnim na izkušnjo z dirke motogp, na kateri sem bila pred kratkim; tam sem videla, kaj pomeni biti zares oblegan. Bom raje tiho. Jaz nisem oblegana.

Vam je dal Valentino Rossi, s katerim sta se srečala, kakšen nasvet?

Gre za dirkača, ki ima dan načrtovan na sekundo. Ko je končal z mehaniki in se odpravil naprej, sva se fotografirala. Ni bilo glamurozno dolgo srečanje s poglobljenim pogovorom. Bilo pa je lepo doživetje. Povsem drugače je spremljati dirko v živo kot pa pred televizorjem. Že pri smučanju je tako. Občudovala sem jih, kako drvijo s 300 km/uro.

Kakšen odklop vam po naporni sezoni sicer najbolj ustreza?

Letos sem bila po finalu zime z najboljšo prijateljico in sestrično na morju, zdaj sem bila v Franciji. Skušala sem se naučiti deskati na vodi, ampak mi še ni uspelo. Rada doživim kaj novega, kot je bil izlet v Barcelono in ogled dirke motogp. Rada pa imam tudi svoj mir, grem daleč stran, kjer me nihče ne pozna.

Avgusta greste s smukači na enomesečni snežni trening v Čile. Kako dragocene so informacije, ki jih pridobite v stiku z njimi?

Fantje so skoraj neprimerljivo boljši od nas deklet, ker so močnejši, smučajo drugače, izbirajo drugačne linije in drugače izkoriščajo material. Pri treningu z njimi mi je lažje, saj jih lovim, ni mi treba pred nikomer bežati. Res je, da se sam pri sebi trudiš biti vedno hitrejši, ampak če so oni spredaj, te vlečejo za sabo. Vsak dan, vsak odsek lahko opazujem in vidim, kako bi vse moralo biti in imam odziv, ali smučam boljše, bolj podobno njim. Res pa je, da nikoli ne veš, kam sodiš potem v ženski konkurenci.

Ostajate zvesti strategiji širšega spektra. Kako letos dozirate tehnične discipline?

To vesta bolj trener in mama. Trudimo se delati vse discipline. Pri slalomu je pač pomemben trening, trening, trening. Pri veleslalomu pa mi je najbolj manjkal 'timing'. Ko ga ujamem, se pozna tudi na času, ker je zelo dobro.

V novi zimi bodo vrhunec olimpijske igre. Vaš kolega Boštjan Kline je progo v Koreji ponotranjil. Se v vaših mislih znajde tudi kakšen zavoj?

Pravzaprav ne. Tekme so si v tistem terminu, ko smo smučali v Koreji, sledile v prehitrem ritmu, zato nisem imela časa, da bi se preveč natančno poglabljala v to. Skušala bom delati tako, kot vedno, stopati korak za korakom

Pogovori s SZS so menda v ciljnem šprintu. Kako kaže?

Ne vem, ker jih opravljata mama in odvetnik Blaž Bolcar. Upam, da čim boljše. Na srečo se mi ni treba ukvarjati še s tem.

Pa s tekmicami, imate kakšen stik?

Pred kratkim sem govorila z Laro Gut. Dejala je, da ji je žal, ker nisem prej povedala, da bom v Barceloni, saj bi lahko tudi ona takrat prišla. Slišim pa se tudi s Federico Brignone in Sofio Goggia.