Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko je Ilka Štuhec v naletu, se zdi, da je ne more nič ustaviti. Energija in zbranost ji po treh mesecih in pol neprekinjenih tekmovalnih naporov in 28 preizkušnjah ne pojenjata niti na finalu sezone v ZDA. Lovorike osvaja s samostojno ekipo, od katere veliko zahteva, a najbolj stroga je do sebe. Ob uspehih kariere smo jo poklicali v Aspen.
Ko ste pred 10 leti postali mladinska svetovna prvakinja v slalomu, ste ob srečanju z novinarji doma dejali, da vsega še ne dojemate. Verjetno vas te dni ob uspehih kariere na finalu v ZDA ni bilo treba uščipniti, da je vse res, saj ste vtise nizali sproti. Kako ste jih predelovali med sezono in se osredotočali na nove tekme?
To sem se morala naučiti precej hitro po prvi zmagi v Lake Louise, saj so bile pred menoj še vse druge preizkušnje sezone. S podelitve greš vesel, ampak z zavedanjem, da se moraš enako dobro pripraviti za jutri, saj rezultat pride in mine isti dan. Še vedno si samo človek, veš, kakšen urnik te čaka naprej in stremiš k temu, da pokažeš, kar zmoreš. Pridejo seveda tudi trenutki, ko si dopustiš, da začutiš, kaj se je dogajalo. Na poti domov iz Kanade na letalu nisem mogla spati, jokala sem. Spreletelo me je: Uau, res sem naredila nekaj velikega! Čeprav sta to bili »zgolj« dve zmagi, pred mano pa je bila dolga sezona in svetovno prvenstvo. Da bi povsem dojel, kaj se je zgodilo – ne, za to pa nimaš časa.
V vaši mladosti je trener Marko Jurjec dejal, da tako nadarjene smučarke ni videl od Mateje Svet. V tej sezoni ste se po številu zmag izenačili z njo (7). Kaj vam pomeni takšna primerjava?
Veliko! Dokler si v pogonu – tekmuješ, potuješ –, te vse te statistike ne zanimajo. Ko pa izveš ta podatek glede Svetove, pa da si osvojil prvi slovenski smukaški globus, v isti sezoni še naslov svetovne prvakinje ... Zdi se, da vseeno delam nekaj velikega.
Ste pred štartom v sezono vizualizirali zmago, rdečo majico, globus?
Ne. Tega si nikoli ne predstavljam. Ko prečkam cilj, se konča vizualizacija proge, zavedam se, da je takrat nastopa konec. Brez predstav, kaj se bo izpisalo na semaforju. Vsekakor pa so se cilji spreminjali med sezono (začetni je bil »top 10«, op. a.), v katero sem štartala kot 25. smukačica sveta. Že na začetku zime sem pokazala, da sem sposobna dobro smučati, ne samo enkrat, ampak dva dni zapored. Videli smo, da to ni bilo naključje, en preblisk, ampak, da zmorem tak ritem držati vso sezono.
Kakšno odgovornost prinaša vloga najboljše smukačice na svetu? Je to breme ali užitek?
Bolj užitek. Vrhunski rezultati prinesejo ogromno novih obveznosti; sponzorskih, medijskih, sprejemov ... Težje je najti svoj mir, se osredotočiti nase in slediti temu, kar delaš v prvem planu, tj. smučati, počivati, trenirati. Moraš najti pravo razmerje med vsem tem.
Po čem pa bi radi, da si vas zapomnijo novi smučarski rodovi?
Vsak najde nekaj svojega, s čim bi se lahko poistovetil. Če imaš sanje in v njih verjameš ter vztrajaš, se ti bo prej ali slej ves trud povrnil.
Menda ste zelo zahtevni. Kakšna je Ilka kot sodelavka oziroma »šefica«?
Še vedno sem ista, kot sem bila pred prvo zmago v Lake Louise, nasmejana in vesela oseba. Tudi kot »šefica« nisem preveč naporna ali neprijazna. Vsekakor imam svoje trenutke slabosti, ampak ne prav pogosto. To, da hočem, da je vse dobro narejeno, drži. Vem, da vlagam svoj maksimum in to želim tudi od ljudi okoli sebe – da se potrudijo po svojih najboljših močeh in so pri tem iskreni.
Ste strogi do sebe?
Včasih morda celo preveč.
Trener hitrih disciplin v moški reprezentanci Peter Pen je na začetku sezone dejal, da po dolgih letih smučate kot pred hudo poškodbo leta 2008. Pri čem še lahko napredujete?
Vedno obstaja prostor oziroma možnost za napredek, vedno obstajajo nastopi, zavoji, podrobnosti, ki se jih lahko izboljša. Pri tem, kar delam, se trudim narediti najboljše možno. Morda se sliši smešno, ampak v tej sezoni je vse enostavneje, ker se ne obremenjujem s tem, da moram biti dobra zaradi tega in tega, da moram zmagati, da bi dobila globus. Enostavno pridem, smučam in v tem uživam. Verjamem, da se to pozna tudi na rezultatih.
V smučanju velja, da brez pravih razmer za delo, denarja in s hudimi poškodbami tekmovalec nima možnosti za uspeh. Vi ste dokaz, da to ne drži. A nikoli niste tarnali, ali v tem iskali izgovorov. Ste bili v takšnem duhu vzgojeni?
Lahko bi pritrdila. Mama naju je s sestro vzgojila, da sva iskreni, da se trudiva in dava od sebe vse s prepričanjem, da se nama bo enkrat morda vse povrnilo. Ko človek naredi vse od naštetega, si nima na koncu česa očitati. Zato se vsakič, ko gre kaj narobe, najprej ozrem k sebi in skušam najti vzrok, denimo, zakaj sem na superveleslalomu v Garmischu slabo smučala? Kaj se je takrat dogajalo v moji glavi, pa z nogami, telesom? V tem skušam najti vzrok. Vem, da je mama najboljše možno pripravila smuči, tudi Anja (Šešum, kineziologinja v ekipi, op. a.) je naredila vse, kot je treba, prav tako Grega (Koštomaj, trener, op. a.). Na koncu je na nas tekmovalcih, da odsmučamo kot znamo, pri tem pa ni pravično kriviti koga drugega. Na ravni svetovnega pokala se skoraj nič ne prepušča naključju.
Prestali ste pet operacij, zadnjo tik pred OI v Sočiju. »Marsikdaj se vprašam, kaj mi je tega treba – zjutraj se zbudim in mislim, da bom razpadla,« ste nekoč dejali. Kakšne posledice čutite zdaj?
Menim, da ne obstaja vrhunski športnik, ki ne čuti vsaj malo bolečin. Ritem in obremenitve so včasih ekstremni in nekje se to mora poznati. Vesela sem, da lahko normalno funkcioniram in vem, kaj se dogaja z mojim telesom. Razumem, kdaj me opozori o preveliki utrujenosti ali mi sporoči, da je nekaj zares narobe. Zelo pomembno je, da se poznam in se poslušam.
Pred desetletjem ste dejali, da bi nekega dne radi osvojili zlato olimpijsko kolajno. Pravzaprav vseh pet: »Tudi veliki globus sem si ogledala. Rada bi jih imela več, ker po enega ima že veliko smučark.« Kako na te cilje gledate zdaj?
Zdaj lahko upravičeno rečem, da sem bila mlada, »neumna« in zagnana. Vsak si želi lovorike, za to tekmuješ, hočeš zmagati. Pot do njih pa ni tako preprosta, v kolajnah se skriva neskončno ur treningov in drugih pomembnih detajlov, česar si v mladosti ne predstavljaš. Sploh pa ne predvidiš, da bi se lahko poškodoval. Prepričan si, da se tebi to pač ne more zgoditi. Poškodba te postavi na realna tla, takrat spoznaš, da nisi nekaj posebnega. In potem je od vsakega posameznika odvisno, kako to sprejme – se nekaj nauči, morda odneha, ali pa verjame v svojo pot in vztraja.
Kaj pa vam več pomeni – olimpijska kolajna ali veliki kristalni globus?
Vprašajte me prihodnje leto.
Znani ste tudi po tem, da ste ves čas v pogonu. Nekoč se vas je lahko vsak dan srečalo na Pohorju na smučeh ali konju v dežju, snegu, soncu.
Težko se ustavim. Sem pozitivna, energična oseba. Če me kaj ustavi, takrat pa udari; ponavadi utrujenost ali bolezen. Tedaj si potem rečem: Nehaj, umiri se! Na Pohorju nisem več pogosto, ker me doma skorajda ni.
Pa boste po koncu tekmovalne zime v pogonu, ali si boste privoščili miren dopust?
Potrebujem odklop. Potem pa bodo spet kmalu na sporedu treningi, testiranja, priprave. Nikoli nimamo velikega premora, neprekinjeno si oddahnemo teden ali dva, v tem času ni treba razmišljati o tem, kdaj boš šel na trening, ampak si preprosto navaden človek.
Kdaj boste potem postavljali cilje za novo sezono?
Najprej moramo končati aktualno. Jutri je še zadnji veleslalom zime. Potem bomo šli vsi člani ekipe za nekaj časa vsak svojo pot, se ohladili, usedli, da se zavemo, kaj smo naredili in potem videli, kaj lahko naredimo za naprej.
