Zdaj se bo Fak lotil tudi učenja ruščine

Biatlonec Jakov Fak prestal prvi mesec vadbe po programu novega-starega trenerja.

Objavljeno
31. maj 2017 00.49
Biatlonec Jakov Fak med jesenskim treningom na Pokljuki, Slovenija 15.oktobra 2015. [Jakov Fak,biatlonci,biatlon,športniki,šport,treningi,fitnesi,telovadnice]
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Ljubljana – Med akterji zimskih športnih prizorišč se je začelo odštevanje do olimpijske sezone. Tudi med biatlonci je tako, med njimi je po dveh zimah neuresničenih načrtov in ciljev posebej neučakan Jakov Fak. Dvakratni svetovni prvak je zdaj končno ozdravel, pri vrnitvi med najboljše mu pomaga Uroš Velepec.

Vest, da bo delal s strokovnjakom, ki je zdaj zaposlen pri ukrajinski reprezentanci, je po uradni potrditvi na novinarski konferenci marsikoga, tudi med poznavalci biatlonske scene, presenetila. Nikakršna skrivnost namreč ni, da v sezoni 2014/15, njuno sodelovanje še zdaleč ni bilo tako usklajeno kot nekoč, ko je Fak prav zaradi Velepčeve navzočnosti – in kajpak tudi boljših razmer za delo – prestopil od hrvaške reprezentance k slovenski. Od tiste jeseni 2010 se je marsikaj spremenilo, skupnega jezika med osrednjima junakoma naše biatlonske zgodbe o uspehu ob koncu ni bilo več.

Toda nato, po odhodu Velepca k ukrajinski reprezentanci, Faka ni bilo več v vodilnih vlogah, lotevale so se ga skrivnostne bolezni, v zadnji sezoni je nastopil le na eni tekmi, januarja v Ruhpoldingu, pa še takrat nekonkurenčno. »Če se zdaj ozrem k tistim dnevom, moram še enkrat poudariti, da v tem štartu ni bilo pravega smisla,« se spominja. Zdaj si ne želi več govoriti o takratnih zapletih z nadrejenimi in tudi o njihovi želji, da bi tekmoval navzlic zdravstvenim težavam. Na dlani je, da je bil ambiciozni športnik pogosto pod drobnogledom. Poleg bronaste olimpijke Teje Gregorin je pač edini z odmevnimi dosežki zadnjih let v slovenskem biatlonu, zato je njegova odsotnost še toliko bolj jasno razgrnila pomanjkanje kandidatov za konkurenčen boj v svetovnem pokalu. Ko ga v zadnji sezoni ni bilo med dobitniki točk, je Slovenija v razvrstitvi pokala narodov zdrsnila proti dnu.

Zdaj mu je seveda najbolj pomembno, da posledic ponavljajočih se zdravstvenih težav ne občuti več, prvi mesec priprav po novem Velepčevem programu je prestal brez zapletov, v naslednjih dneh bo s svojim novim-starim trenerjem odpotoval na tritedenski pripravljalni tabor v Otepää (Est), kjer bodo pod vodstvom slovenskega strokovnjaka trening za olimpijsko zimo nadaljevale ukrajinske biatlonke. K že znani temi o razhajanju z dolgoletnim trenerjem, o kateri je večkrat spregovoril med sezono, je tokrat le še dejal: »Med nama ni bilo nikoli zamere ali nespoštovanja.« V Estoniji se bo prvič pridružil ukrajinskim biatlonkam, v prihodnje bo čas namenil tudi učenju ruščine: »Nekaj jezikov že obvladam, zakaj se ne bi lotil še enega, da mi bo v prihodnje na skupnih pripravah lažje?«

Sam pa se seveda pogosto sprašuje, kaj je bilo narobe v teh zadnjih dveh zimah, čemu je bil tako pogosto na »bolniški« in kako to, da je bil program Tomaša Kosa uspešnejši, ko sta delala na daljavo kot pa zdaj, ko je bil češki strokovnjak glavni trener reprezentance. »Res sem opravil veliko preiskav zdravstvenih težav, morda je res šlo za padec odpornosti, povezan z neučakanostjo in živčnostjo, toda tega mi nihče ne more potrditi. Sploh pa mi je zdaj najbolj pomembno, da sem v prvem mesecu teh letošnjih priprav uresničil načrt treninga brez težav,« je dejal po prvem teku z rolkami od Zgornjih Gorij do pokljuškega biatlonskega centra in štirih tednih vzdržljivostne vadbe v Ljubljani.

V primerjavi s Kosovim programom je Velepčev iz Fakovega zornega kota v pripravljalnem obdobju drugačen, saj so posamezni tabori daljši, večinoma trajajo po tri tedne, več poudarka je očitno tudi na višinskih treningih. Po vrnitvi iz Estonije bodo na programu še Pokljuka, Ramsau in tudi Canmore v Kanadi, del priprav bo tudi ob morski obali. Pri začrtani poti želje po vrnitvi med svetovno elito bo trmasto vztrajal: »Stal bom za svojimi odločitvami tako kot vedno doslej.«

Trije dnevi oddiha v domačem okolju so minili, kot bi mignil. V veselje mu je bil prosti čas z izvoljenko Mateo in njuno Milo, staro deset mesecev. Na počitnice v okolici Zadra bodo še morali počakati do zadnjega julijskega tedna, takrat bo Mila morda že naredila prve korake, Matea pa bo kot pristna Rečanka z veseljem spremljala štart Kekovih nogometašev v lovu za ligo prvakov. Tukaj sta z Jakovom na nasprotnih bregovih. Biatlonec stiska pesti za zagrebški Dinamo. »No, pustimo malo veselja Rečanom, že v prihodnji sezoni bo spet drugače,« se je nasmehnil in še dodal, da bi bil rad spet nasmejan – kot nekoč – tudi v biatlonskih arenah  …