Življenje v senci nesmrtnih velikanov

Ljubljana - Krivec za smolo Tysona Gayja je bil kajpak Usain Bolt, ki tekmecem jemlje voljo in pogum. Vsak športnik si želi vsaj enkrat v življenju povzpeti na najvišjo stopničko, se zapisati med nesmrtne in se nekoč mirne duše odpraviti v pokoj. Mnogi so na športni poti storili vse, kar je bilo v njihovih močeh. Toda imeli so smolo, da so tekmovali v času, ko je bil nekdo prevelik za njih. Če si dirkač v dobi Michaela Schumacherja, kolesar v dobi Lancea Armstronga, košarkar v dobi Michaela Jordana, plavalec v dobi Michaela Phelpsa ali šprinter v dobi Usaina Bolta, ti zmaga enostavno ni bila usojena.

Čeprav je Asafa Powell dvakrat popravil svetovni rekord v teku na 100 m, nikdar ni osvojil zlatega odličja na velikem tekmovanju, razen v štafeti Jamajke. Na SP v Osaki je bil premočan Gay, v Berlinu Bolt. Na OI v Pekingu ga je izdala trema. Podobno usodo je svoj čas z njim delil Frankie Fredericks, ki je prav tako imel smolo, da je bil ves čas svoje kariere v senci hitrejšega. Zato ima z OI štiri srebrne kolajne in s SP tri. Na 100 m sta bila vselej hitrejša Linford Christie ali Donovan Bailey, na 200 m je bil nepremagljiv Michael Johnson. Sloves večno druge se je prijel tudi Jamajčanke Marlene Ottey, ki jo je Gail Devers v finalu OI leta 1996 premagala za tisočinko sekunde. Na OI in SP je naturalizirana Slovenka skupaj osvojila neverjetnih 22 odličij, a le tri z najžlahtnejšim leskom. Niti enega na 100 m.

V plavanju je konkurenci voljo do treninga nekoč jemal Vladimir Saljnikov, ki je enega redkih porazov doživel na EP v Splitu leta 1981 proti Borutu Petriču. Šprint je bil dolga leta v domeni Aleksandra Popova, nato se je prikazal še Ian Thorpe. Toda nihče ni bil tako dominanten, kot je ta čas Michael Phelps, osemkratni prvak iz Pekinga in nenadkriljiv tudi na letošnjem SP v Rimu. Milorad Čavić in drugi lahko samo upajo, da bodo zadržali formo do dneva, ko bo Phelps pomagal plavanju v slovo. Toda »krogla iz Baltimora« ima šele 24 let. Prav verjetno pa bomo še prej spoznali še kakšnega novega »vesoljca« v vodi.

Pri tenisu je bila podobna zgodba. Goran Ivanišević je v dobi Peta Samprasa dočakal svojih pet minut, in to prav ob koncu kariere, vendar je bil bolj izjema kot pravilo. Njegove dolgoletne muke v tem tisočletju podoživlja Andy Roddick. Če ne bi bilo Rogerja Federerja, bi imel v vitrinah vsaj sedem lovorik za grand-slam več. Tolikokrat ga je v finalih ugnal izjemni Švicar, ki v medsebojnih dvobojih proti nesrečnemu Američanu vodi kar z 19:2. Pri ženskah je bila svoje dni nepremagljiva Monika Seles, ki je v obup spravljala Steffi Graf. Še bolj pa njenega neuravnovešenega oboževalca Güntherja Parcheja, ki je leta 1993 v Hamburgu zabodel mlado Vojvodinko in Nemki odprl vrata do niza največjih naslovov. Ta čas je zanimiva zgodba Dinare Safina, ki je že lep čas prva igralka sveta, pa nima še niti enega naslova za grand-slam. Kot po pravilu sta sestri Williams močnejši, ko to najbolj šteje.

Lahko ni bilo niti kolesarjem, ki so v najboljša leta prišli v vladavinah Miguela Induraina ali Lancea Armstronga. Teksačan je sedemkrat slavil na Tour de France. Vsako leto si je Nemec Jan Ullrich nadejal njegovega skalpa, pa vselej potegnil kratko. Eden najboljših kronometristov vseh časov je osvojil samo en Tour, pa še to takrat, ko se je Armstrong boril proti raku.

V kolektivnih športih so bili dolgo med osmoljenci nogometaši Interja. Predsednik Massimo Moratti je v okrepitve vsako vlagal na stotine milijonov evrov, pa vedno sezono končal za Juventusom ali Milanom. Šele z afero »calciopolli« so se obzorja modro-črnim zjasnila in so osvojili zadnje tri naslove italijanskega prvaka. V Angliji se že dolgo časa slovesa poražencev skušajo otresti nogometaši Liverpoola. Ponašajo se z rekordnimi 19 naslovi, vendar ima zadnji že precejšnjo brado. Osvojili so ga davnega leta 1990. Od takrat na Otoku dominira Manchester United. Ko imajo »rdeči vragi«, slabšo sezono, pa namesto Liverpoola vskočita Arsenal ali Chelsea. Na reprezentančni ravni je imela največ smole Nizozemska, ki je z legendarnim Johanom Cruyffom navduševala z atomskim nogometom, vendar v finalih SP 1974 in 1978 ostala praznih rok.

V rokometu je legendarna reprezentanca Švedske s Svenssonom, Wislanderjem in Olssonom blestela na evropskih in svetovnih prvenstvih, vendar je na olimpijskih igrah vselej morala premoč priznati Rusom. V košarki pa ni bilo lahko tekmecem Michaela Jordana in njegovim Bikom iz Chicaga v 90. letih. John Stockton in Karl Malone sta odigrala več kot 1.400 tekem v ligi NBA in bila pri Utah eden najboljših dvojcev vseh časov, vendar si zaradi »Air Jordana« nikdar nista nadela šampionskega prstana.

V formuli 1 so imeli Rubens Barrichello, David Coulthard, Juan Pablo Montoya, Ralph Schumacher in drugi smolo, da so morali pred sabo gledati sedemkratnega svetovnega prvaka Michaela Schumacherja. Med njih bi prišteli Kimija Räikkönena, če ne bi v Ferrariju prevzel Schumijevega dirkalnika in zmagal v sezoni 2007. V motociklizmu so po končani vladavini Micka Doohana vsi pričakovali, da bo prestol zasedel Max Biaggi. Toda »nori Max« je imel smolo, da je tedaj na veliko sceno stopil »doktor« Valentino Rossi.

Slovenci bi svojemu junaku belih strmin Bojanu Križaju težko rekli večni poraženec. Toda kdo ve, kaj bi »Bojan nazionale« osvojil, če ne bi bilo njegovega prijatelja Ingemarja Stenmarka, ki je dosegel še zdaj rekordnih 86 zmag za svetovni pokal. Križaj je bil dolga leta v svetovnem vrhu, pa ima vsega osem zmag. S elanovcem iz Švedske sta bila skupaj v dobrem in v slabem. Tudi če je Stenmark storil napako in odstopil, mu je kot po pravilu zvesto sledil – Bojan Križaj …