Zlatorog potrebuje nove čarovnike

Celje – Vsega dobrega je enkrat konec in po 804 dneh nepremagljivosti je padla tudi dvorana Zlatorog. Zdržala je 14 evropskih tekem, na 15. jo je na kolena spravila selekcija sveta, zbrana v dresih Ciudada Reala. Ta je pred dvema letoma že izgubila v celjskem rokometnem hramu, v katerem je več kot 6000 navijačev pričakovalo še eno čudežno predstavo svojih ljubljencev. A ti so bili tokrat povsem brez možnosti za uvrstitev v polfinale, na katerega so bili »pivovarji« abonirani v zadnjem desetletju. Gladkost njihovega četrtfinalnega izpada pa je sprožila zle slutnje, da bodo uvrstitve med najboljšo četverico brez višjih vložkov v prihodnje zgolj pobožne želje.

»Upanja in ambicije smo gradili na tem, da bodo tisti, ki so dobro igrali na prvi tekmi, ponovili ali celo izboljšali svoje predstave, in da se jim bodo pridružili še drugi. Ni se izšlo, še Uroš Zorman je igral precej slabše kot v Španiji. Vsak je hotel dati vse od sebe, a ni šlo,« je o šele drugem evropskem izpadu v četrtfinalu po letu 1996 (zgodilo se je še leta 2002, sicer pa so se Celjani kar osemkrat prebili med najboljšo četverico, 7-krat v LP in enkrat v PPZ) razmišljal trener Miro Požun.

Njegovi igralci so bržkone res dali vse od sebe, a to še zdaleč ni bilo dovolj. Ravno to pa je najbolj zaskrbljujoče ob pogledu proti naslednji evropski sezoni. V njej Celjani ne bodo imeli več Uroša Zormana, ki bo gotovo poskušal čim prej pozabiti svojo zadnjo evropsko tekmo za »pivovarje«. Pokazal se je v svoji slabši izvedbi, ko prenapeti živci zasenčijo njegovo mojstrstvo pri organiziranju igre. Kljub temu je jasno, da je še vedno motor moštva, v katerem nima dovolj vrhunske pomoči.

Dvoboj s Ciudadom Realom je najbolj nazorno pokazal pomanjkljivosti v celjskem moštvu. V prvi vrsti je to sila skop izbor igralcev. Slovenskim prvakom je nasproti stala ekipa z bržčas najdaljšo klopjo v Evropi, sami pa premorejo le peščico posameznikov, ki so jim lahko kos. Poleg Zormana še Edvarda Kokšarova in Gorazda Škofa, pogojno (ko sta v vrhunski formi) še Sergeja Harboka in Jureta Natka. To je odločno premalo za evropsko smetano, v kateri najmočnejše ločujejo le nianse. Ducat golov – najvišja razlika ob celjskem izpadu doslej – pa ni le odtenek, ampak dobršen del barvnega spektra.

Težave s poškodbami so bile brez dvoma oteževalna okoliščina, a to ne prikriva dejstva, da so Požunovi prvotni načrti za to sezono – po odhodu Sergeja Rutenke je napovedoval bolj kolektivno igro z vsemi 14 igralci – padli v vodo. Celje ni le ostalo brez najboljšega strelca, z izjemo Harboka je dobilo za Evropo nekonkurenčne okrepitve (Krešo Ivanković, Boštjan Hribar). Razen Dragana Gajiča pa tudi nihče od sedanjih celjskih igralcev ni pokazal vidnega napredka. Miladin Kozlina se kot bombarder ni prebil v ospredje, primerjava med spretnim kubansko-španskim »bikom« Rolandom Uriosom ter Matjažem Mlakarjem in Goranom Kozomaro pa je pokazala, koliko je Celje od evropskih tekmecev šibkejše na položaju krožnega napadalca.

Prihodnjo sezono prihajajo Renato Sulić, David Špiler, Dušan Podpečan in morda Rok Ivančič. Četudi bi dostojno nasledil Zormana, to bržčas ne bi bilo dovolj za nov vzpon proti vrhu. Celjani so od osvojitve naslova evropskega prvaka ob postopnem razpadu te ekipe vsako sezono storili korak nazaj. Lani so izpadli v polfinalu, zdaj v četrtfinalu. Četudi so v moštvenih športih še vedno evropsko najbolj konkurenčen slovenski proizvod, bodo brez večjih vložkov njihove prave bitke v predtekmovalnem delu in osmini finala LP. V evropski smetani ni več prostora za »romantiko«. Umrla je s Ciudadom Realom, ki je v soboto v Zlatorogu Celju odvzel zadnje močno orožje – da bi se kot bolj enotno moštvo postavilo po robu sebičnim zvezdnikom. Ti pa so s precej bolj kolektivno predstavo kot teden poprej v Ciudadu Realu tekmecem zvišali letev – Evropo je zdaj moč osvajati le z enotnim, a tudi vrhunskim (dragim) kolektivom.