Zmagal je nogomet

V teh dneh še ni znano, kako se bodo angleški nogometni klubi odzvali na grozeči padec plačne konkurenčnosti v primerjavi s celinsko Evropo. Britanska vlada bo namreč prihodnje leto za plače, višje od 150.000 funtov (približno 171.000 evrov), zvišala davčno stopnjo na 50 odstotkov. Ta čas najboljši nogometaš na svetu Cristiano Ronaldo, ki bo laskavi naslov konec leta bržčas predal Lionelu Messiju, bo tako na leto ob dodatnih 766.000 evrov; portugalski zvezdnik pri Manchester Unitedu na teden zasluži 143.000 evrov.

Združenje angleških nogometnih klubov se je že odzvalo: če hočejo Manchester United, Chelsea, Liverpool, Arsenal in vzpenjajoča se sila Manchester City zadržati najboljše ase in privabiti nove, morajo svojim zvezdnikom zvišati že tako nesramno visoke plače - večina nogometašev, z novo sezono tudi slovenski kapetan Robert Koren, na teden zasluži med 50.000 in 70.000 evri - in hkrati zmanjšati število nogometašev na plačilnih seznamih. Rekorder te sezone je Liverpool, ki plačuje kar 62 nogometašev!

Angleži so prav z astronomskimi zaslužki v zadnjem desetletju, torej z »nelojalno konkurenco« in agresivno trženjsko strategijo na vseh celinah, ustvarili pravi športni imperij, o katerem se je zdelo, da ga nihče ne more zlomiti. V zadnjih treh letih so v polfinalu nogometne lige prvakov igrali po trije angleški klubi, četrti je običajno izpadel v angleškem derbiju. Niti Evropska nogometna zveza (UEFA) z morebitno spremembo pravil niti Evropska unija s svojim pravnim okvirom še nista našli vzvoda, s katerim bi ustavili zadnjo renesanso Angležev in omilili njihovo dominantnost, ki je resno ogrožala zanimivost najprestižnejšega in najdonosnejšega klubskega tekmovanja v Evropi.

Potem pa se je »našla« Barcelona, ki se je drugič rodila v 93. minuti povratne tekme polfinala lige prvakov v Londonu, čeprav jo je tedaj Chelsea povsem zasenčil. Darila do tistega trenutka sijajnega ganskega reprezentanta Michaela Essiena argentinski čudežni fant Lionel Messi in vzhajajoča španska zvezda Andres Iniesta nista zapravila. Še več, v finalu, ki je pred dvema dnevoma animiral milijardo nogometnih navijačev - Manchester United ima samo v Aziji 300 milijonov privržencev -, je Barça favoriziranega tekmeca povsem nadigrala.

Drži, tudi Katalonci igrajo za čim večji kos denarne pogače; FC Barcelona kot evropski prvak bo bogatejši za približno 115 milijonov evrov, poraženec ManUtd bo dobil približno 75 milijonov evrov kumulativnih nagrad UEFA, trženjskega sklada, denarnih nagrad, deleža od prodaje televizijskih pravic ...

Že uvrstitev v ligo prvakov - to se je leta 1999 senzacionalno posrečilo tudi NK Maribor - klubu navrže 5,4 milijona evrov. Toda tudi sijajni ekonomski učinki evropskega zmagoslavja Barcelone v korist večnega mesta, katalonske metropole in ducata zvezdnikov ne morejo zamegliti sporočila finalne tekme v Rimu: zmagal je nogomet.

Najmlajši navijači, ki po ulicah in igriščih vneto tekajo v dresih svojih idolov, so videli, da je bila lepa in poštena igra na koncu nagrajena - fantje Pepa Guardiole so naredili le sedem prekrškov -, že od nekdaj pa je znano, da zmagovalci narekujejo tudi trend. Tako kot ga je v letih 1971-73 Ajax (Johan Cruyff), za njim Bayern (Franz Beckenbauer), leta 1992 Barcelona s Cruyffom kot trenerjem, ko je v finalu padla Sampdoria s Srečkom Katancem, dve leti pozneje Milan z Bobanom in Savičevićem, leta 2002 Real Madrid z Zinedinom Zidanom in Figom ali pa Manchester United lani s Cristianom Ronaldom in pred dnevi Barcelona. Si predstavljate, da bi (nam) bila za zgled igra Bertieja Vogtsa, Predraga Spasića, Javierja Mascherana ali Gennara Gattusa? Da ne bo pomote: Manchester United med vsemi angleškimi klubi goji še najlepšo igro.

Iz petkove tiskane izdaje Dela