Žoga tudi za nežnejši spol prava droga

Razliki med vrhunskim moškim in ženskim nogometom sta pravzaprav samo dve: hitrost potovanja žoge je izrazito na moški strani in tudi slačenje ob doseženih golih ali izmenjava prepotenih dresov na igrišču. Vse drugo je enako.

Objavljeno
12. september 2009 13.13
Rok Šinkovc
Rok Šinkovc
Razliki med vrhunskim moškim in ženskim nogometom sta pravzaprav samo dve: hitrost potovanja žoge je izrazito na moški strani in tudi slačenje ob doseženih golih ali izmenjava prepotenih dresov na igrišču po tekmi je izključno moška domena. Vse drugo je enako. Prav, tu so še »detajli«, kot so razlike v plačah, manjši obisk tekem, zaščita za mednožje ... Ravnokar končano žensko evropsko prvenstvo v nogometu na Finskem pa je v marsičem potrdilo, da nogometašice napredujejo, da je zanimanje javnosti čedalje večje in da je torej - podobno kakor pri moških - nogometno prvenstvo najbolj odmevna posamična športna prireditev.

Dekleta so skoraj tri tedne na hladnem severu tekla, zabijala, preklinjala, simulirala, tarnala, se veselila in norela. Enako kakor to počnejo fantje. Za turnir, ki so ga gostila štiri finska mesta, je sicer vladalo nekaj manj zanimanja občinstva, kakor so ga bili pričakovali pri Uefi, Evropski nogometni zvezi, ki je vnovič dokazala, da med organizatorji športnih prireditev na svetu nima tekmeca. Za dekleta iz 12 držav udeleženk je bilo lepo poskrbljeno, nogometašice so se večkrat pohvalile, kako prav jim po tekmi pride sprostitev v finski savni. Zasedle so najboljše hotele v Helsinkih, Tampereju, Turkuju in Lahtiju, v prostem času pa so se tudi muzale ob visokih cenah v nakupovalnih središčih. »Pri nas je to že nekajletna praksa. Dekletom moramo med gostovanji pustiti dovolj časa za nakupovanje in sprehode, drugače na tekmi niso sproščene,« je priznal eden od vodij francoske reprezentance.

 

Zmagaj in dobiš službo

Vrhunski ženski nogomet sicer na hierarhični lestvici športov, seveda, še zdaleč ne dosega moškega in le redko srečaš dekle, ki zelo spodobno živi od brcanja žoge. Tako med najboljšimi Evropejkami, ki sodijo tudi med najboljše na svetu (kos so jim le nogometašice Brazilije in ZDA), letna plača v klubu redko presega 100.000 evrov. Toliko dobi največ dvajset nogometašic na svetu, medtem ko za tak znesek v moški konkurenci igra tudi kar nekaj nogometašev v Sloveniji. Plačilna razmerja so torej neprimerljiva, temu primerni pa so tudi cilji deklet. Glede statusa so bile na Finskem najbolj navdušene reprezentantke Nizozemske, ki so se presenetljivo uvrstile celo v polfinale, nagrada zanje pa je bila čudovita. »Pred odhodom na evropsko prvenstvo smo izračunali, da bi se morali po merilih za vrhunske športnike na našem ministrstvu uvrstiti najmanj v polfinale. To nam je uspelo in prav zato sem najbolj navdušena. Res sem vesela, da bo odslej teh 22 deklet zaradi statusa vrhunskih športnic prejemalo državno plačo,« se je pohvalila selektorka oranžnih, simpatična Vera Pauw. Seveda je odslej na tem seznamu s približno tremi tisočaki na mesec tudi sama.

 

Nemke brez konkurence


Najboljši nogomet se igra v Nemčiji. Glede moških bi mnogi to trditev zanikali, glede deklet pač ni dvoma. Tako kot najboljši klubi (Potsdam, Duisburg, Frankfurt) tudi najboljša reprezentanca prihaja iz Nemčije, visoka finalna zmaga proti Angliji v četrtek v Helsinkih (6:2) je zgolj zadnji dokaz za to. Nemke so prepričljivo najboljše, pravzaprav je že dve desetletji vse razen njihove zmage na velikih tekmovanjih prava senzacija. Zdaj so postale evropske prvakinje že petič zapored, skupno pa kar sedmič. So tudi svetovne prvakinje in čez dve leti, ko bo svetovno prvenstvo pri njih, bodo znova glavne kandidatke za zlato. Imajo tudi dve najbolj cenjeni igralki, že legendarno organizatorko igre Birgit Prinz in najboljšo strelko EP Inko Grings (četudi sta obe kar precej oddaljeni od uradno najboljše nogometašice na svetu, Brazilke Marte, ki je menda v ZDA za eno sezono dobila rekordnih 400.000 evrov). Nemška liga je druga najboljša na svetu (prva je ameriška), klubi plačujejo spodobno, stadioni so pogosto polni, vse članice reprezentance so profesionalke in živijo od nogometa. Vsaj približno podobno je še na Švedskem, Norveškem in v Angliji, medtem ko je drugod po Evropi ženski nogomet še vedno bolj ali manj domena amaterk, ki po študiju ali službi opravijo še trening. In nato dobijo »za sendvič in banano«.

 

Jok del nogometa

 

Prav zaradi manjšega zanimanja javnosti so ženska nogometna prvenstva bolj spontana, sproščena in tudi zabavna. Več kot 17.000 gledalcev je sicer prišlo na tekmo domače reprezentance na Olimpijskem stadionu v Helsinkih, drugače so prodali med tisoč in pet tisoč vstopnic. Medijev je, seveda, prav tako manj kakor na moškem Euru, skupaj je bilo akreditiranih 300 novinarjev, od tega skoraj polovica finskih, iz tujine pa še največ norveških in nemških. Začudeni in razočarani so bili le v italijanskem in francoskem taboru, saj njihovih najboljših deklet, ki so se uvrstila v četrtfinale, ni spremljal niti en sam domači novinar. Kot da so želeli pokazati, da je ženski nogomet v Evropi še vedno domena Skandinavije, Nemčije in Anglije, medtem ko se v Sredozemlju nanj še požvižgamo. Igralke so manjši slavi primerno dostopnejše, pred novinarji ponavadi ne bežijo, v mešanih območjih po tekmi pa nimajo ravno takrat nujnih telefonov, da bi se izognile medijem. A kljub temu imajo v primerjavi s fanti pomanjkljivost: ob porazu so čustveni izbruhi pogostejši, večkrat izjavo težko dokončajo, ker jih premagajo solze. Lep primer neizmerne želje po nastopu v medijih je ena najbolj nadarjenih evropskih nogometašic, komaj 18-letna Cecilie Pedersen. Mlada Norvežanka je proti Islandiji zaigrala na svoji prvi reprezentančni tekmi, saj je sicer članica šele tretjeligaške ekipe s severa Norveške. Popolna neznanka je zabila edini gol na tekmi, Norveški tako odprla vrata v četrtfinale in se kljub veliki težavi z veseljem postavila pred medije. A kaj, ko najstnica žal tako močno jeclja, da norveški in Uefini televizijski in radijski novinarji kljub še tako zavzetem trudu niso zmogli iz nje spraviti primernega stavka. Sledil je pričakovani žalostni prizor: mlada Norvežanka, obdana s kamerami in mikrofoni, je planila v jok, saj zaradi govorne napake ni mogla izkoristiti svojih prvih pet minut slave.

 

Dekleta so jokala od sreče in od žalosti. Anna Maria Picarelli, živahna vratarka italijanske reprezentance, je ena izmed deseterice igralk na prvenstvu na Finskem, ki si nogometni kruh služi v bogati ameriški ligi. Igra za klub iz Los Angelesa, kjer je spoznala tudi fanta Maria, ki jo je prišel spodbujat v Helsinke. Italijanke so že na začetku pripravile senzacijo, saj so premagale Angležinje, ena najboljših je bila prav Picarellijeva. In tudi tedaj so tekmi sledile solze. Tokrat solze sreče. Fant je prišel do ograje igrišča, objel junakinjo zmage in ji hkrati v roko stisnil še prstan: »Bi se poročila z menoj?« Anna Maria je obstala v šoku, nekaj minut pozneje se je iz garderobe Italijank že slišala poročna koračnica, ki so jo svoji številki 1 zapele soigralke.


Več v sobotni tiskani izdaji Dela