Ali Kitajska cvre snežno kepo?

Predstavljajmo si svet brez medijev. Nekaj takšnega, denimo, kakor so bilderberška srečanja, ki jih vsako leto organizirajo na drugem kraju in na katerih sodelujejo najvplivnejši politiki, poslovneži in svetovni strategi. Čeprav poznamo seznam udeležencev in z dovolj veliko verjetnostjo lahko uganemo, o katerih vprašanjih razpravljajo, nikoli zares ne izvemo, kaj so tam povedali.

Novinarjem je namreč dostop strogo in dosledno prepovedan.

Natanko takšen je sestanek, ki ga vsako leto organizirajo v Beidaiheju. Vse od časov Mao Zedonga, ki je bil znan ljubitelj plavanja in je zato rad prirejal sestanke v bazenu ali morju, se kitajsko partijsko vodstvo vsako leto avgusta zbere v tem letovišču na obali Bohaijskega morja. In čeprav največkrat vemo, kdo je tam, in lahko približno ugibamo, o čem se pogovarjajo, vendarle nikoli ne izvemo, kaj so sklenili, saj je to eden redkih krajev na planetu brez novinarjev in kamer.

A kljub temu vsakič, ko se voditelj vrnejo s peščenih plaž v Zhongnanhai, pekinško rezidenco, ki je del Prepovedanega mesta, se skozi vrzeli v medijski blokadi prebijejo informacije o nečem, kar je za Kitajsko – in pravzaprav za ves svet – zelo pomembno. Tako smo tudi tokrat izvedeli, da so se ustvarjalci nove razvojne stopnje kitajskih reform obrnili na nekdanjega premiera Zhu Rongjija za nasvet.

Pred novim razvojnim krogom

Šestinosemdesetletni Zhu je bil vodja osrednje vlade od leta 1998 do 2003, in medtem ko so ga tuji sogovorniki označevali za človeka z inteligenčnim količnikom 200, je med domačimi sodelavci vzbujal spoštovanje kot eden najpomembnejših ustvarjalcev kitajskega »državnega kapitalizma«. Zakaj so ga zdaj zaprosili za pomoč, ni težko uganiti: kitajsko gospodarstvo se je znašlo na kritični točki, ko ugotavljajo, da se tržni socializem od Zhujevega časa do zdaj ni dovolj dobro razvil. Predsednik Xi Jinping in premier Li Keqiang se spet ukvarjata z reformo industrije, ki je pravzaprav tista stopnica, na kateri je spodrsnilo vsem dosedanjim poskusom preobrazbe komunizma, zato je Zhujevo strokovno mnenje spet postalo pomembno. Kako se je on loteval stvari?

Prav tako kakor nikoli ne izvemo, kaj zbrani vplivneži povedo na Bilderberških srečanjih, tudi ne moremo izvedeti, kaj je Zhu Rongji svetoval mlajšim kolegom v Beidaiheju. Toda dovolj pomenljivo je že to, da so se sploh obrnili nanj za pomoč. Kitajska je pretekla en razvojni krog in prišla do istega vprašanja: kaj storiti z državnimi podjetji?

Ne glede na to, kako senzacionalistično so slišati novice o nadaljnjem padanju vrednosti na borzah v Šanghaju in Shenzhenu, to pravzaprav ni ključna težava druge gospodarske sile na svetu. Na vse, kar se dogaja s trgom kapitala, lahko gledamo kakor na znanstveno fantastiko, ki nam kaže, kakšna bi bila videti Kitajska, če bi v njej nenadoma res zavladale zakonitosti svobodnega trga.

Toda razlog, zakaj se to ne dogaja, so prav državna podjetja, ki so še vedno samo poslovna preobleka Komunistične partije. Ta podjetja, ki so zavarovana pred bankrotom, poleg tega pa jih spodbujajo nevidne subvencije, da bi ohranila konkurenčni položaj na domačem in svetovnem trgu, zavirajo dolgo napovedovano »novo razvojno stopnjo reform«, in če se sedanja vlada ne bo pogumno lotila njihovega prestrukturiranja, se bo kitajsko gospodarstvo znašlo v resnih težavah.

Skupna sredstva, ki jih imajo na voljo kitajska državna podjetja, so dvakrat večja od kitajskega bruto domačega dohodka, vendar so prej nekakšen kamen okoli vratu kitajskega gospodarstva kakor pa spodbujevalci razvoja. Prav za ta podjetja je značilna presežna zmogljivost in neučinkovitost. In prav pri njih je treba začeti temeljito odpravljati tiste pomanjkljivosti, ki so povzročile veliko upočasnitev rasti.

Posledice zlivanja sredstev v državni sektor

Ko se je moral Zhu Rongji spopasti s podobnimi težavami pred skoraj dvema desetletjema, je neusmiljeno ukazal zapreti približno 60.000 podjetij. Cena za to je bila približno 40 milijonov odpuščenih delavcev, vendar je bil Zhu odločno prepričan, da ne bo nikakršnega napredka, če ne bodo temeljito spremenili državnega sektorja in iz njega izbrali manjše število strateško pomembnih podjetij, vse drugo pa prepustili tržni logiki. To je bil pogumen ukrep, zaradi katerega je bilo treba storiti tudi številne tvegane korake v drugih sektorjih. Da bi odpuščeni delavci sploh lahko preživeli z državnim nadomestilom, ki je znašalo približno 20 dolarjev na mesec, je morala vlada znižati tudi cene hrane, zaradi česar so se morali kmetje sprijazniti s takšnimi dohodki, kakršne so imeli konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Skratka, ceno za reformo državnega sektorja je morala plačati vsa družba. Korist je imel od tega tisti sloj, ki se je znašel blizu virom novega poleta in presenetljive rasti.

Med skoraj celotnim obdobjem dvomestne stopnje rasti je bil gibalo kitajskega razvoja predvsem zasebni sektor. Nicholas Lardy, profesor s Petersonovega inštituta za mednarodno gospodarstvo in eden najboljših poznavalcev kitajskega gospodarstva, piše, da je zasebni sektor težko ločiti od državnega, če vemo, da je Komunistična partija pravzaprav povsod navzoča. Toda če upoštevamo njegovo definicijo, po kateri v to kategorijo spadajo vsi samozaposleni, vsa podjetja, registrirana kot zasebna, in vsa podjetja, v katerih prevladuje en zasebni lastnik delnic, lahko ugotovimo, da dve tretjini kitajskega bruto domačega dohodka ustvari zasebni sektor.

Težava se je pojavila takrat, ko je uspeh zasebnih podjetij presenetil partijsko vodstvo. Stopnja rasti industrijske proizvodnje v njih je bila od leta 2008 dobesedno dvakrat višja kakor v državnem sektorju. Toda ko je takrat zahodna finančna kriza zagrozila, da se bo razširila tudi na kitajska tla, in ko je osrednja vlada gospodarstvu namenila 580 milijard dolarjev, je tedanji premier Wen Jiabao dobro poskrbel, da je večina teh sredstev prišla v državna podjetja. Na njihovo politično lojalnost bi Komunistična partija lažje računala, če bi se finančna, valutna in gospodarska gibanja pomešala z družbenimi nemiri in političnimi spremembami.

Velik del tega, kar danes na kitajskih tleh deluje kot gospodarska zavora, je pravzaprav posledica zlivanja velikanskih sredstev v nezdravi sektor. Z drugimi besedami, Kitajska ima težave, ker je premalo pogumna, da bi se nehala posvečati državnim podjetjem, ki jih je lahko držati na partijski uzdi, ter se posvetila zasebnim podjetjem, za katera bi bil dobiček pomembnejši od politične korektnosti.

Zato so vsi nestrpno čakali na to, kako bosta razpoložena Xi Jinping in Li Keqiang, ko se bosta vrnila iz Beidaiheja.

Gospodarski zombiji ne bodo zlahka odšli

Toda ko je sredi septembra osrednja vlada objavila načrt reform državnega sektorja, so ekonomisti le težko prikrili razočaranje. Državna podjetja, so zapisali v dokumentu, ki določa smernice, bodo lahko sprejemala zasebne naložbe. In to je bilo bolj ali manj vse. Niti besede o odpravljanju partijskih menedžerjev, nič o odpravljanju političnih meril iz knjigovodstva. To pravzaprav ni imelo nič skupnega s pravo reformo, kakršno je uvedel Zhu Rongji. In ne glede na to, da je več najpomembnejših funkcionarjev, ki so zdaj na odločilnih položajih, delalo pod Zhujem – konkretno, guverner Narodne banke Zhou Xiaochuan je bil takrat namestnik guvernerja, Lou Jiwei, sedanji finančni minister, pa je bil v Zhujevi vladi ministrov namestnik –, ni mogoče predvideti, kako bi lahko še naprej spreminjali strukturo kitajskega gospodarstva znotraj okvirov natančnih izhodišč maoistične kontinuitete, ki jih določata najvplivnejša človeka sodobne Kitajske.

»Med poglabljanjem reform državnega sektorja se mora vodilna vloga partije samo še okrepiti in nikakor ne sme oslabeti.« To je izjavil Zhang Yi, vodja komisije za nadzor nad državnimi podjetji, in tako razkril, kaj najvišje partijsko vodstvo pravzaprav namerava storiti. Konkretno to pomeni, da so Zhu Rongjija povabili v Beidaihe iz obupa, ne pa z iskrenim namenom, da bi poslušali njegov nasvet.

Na Kitajskem je trenutno 75.000 državnih podjetij v »strateško pomembnem« sektorju. To so tista, ki so povezana s telekomunikacijami, nafto, energijo, letalstvom in bančništvom. Vsa ta podjetja so zaščitena pred konkurenco zasebnega sektorja. Poleg njih ima še približno 80.000 – recimo jim – »nezaščitenih« podjetij, denimo hotelov, nepremičninskih agencij, gradbenih podjetij, zelo lahek dostop do poceni posojil, ki jih lahko najamejo tudi za to, da bi se rešili pred bankrotom.

Takšnih gospodarskih zombijev očitno nihče ne namerava poslati pod zemljo. »Močnejša vodilna vloga partije« seveda pomeni, da bodo odločitve o tem, ali je treba državne poražence zapreti ali ne, sprejemali po neekonomskih in netržnih merilih.

Vpliv na globalno rast

Ko so tuje finančne hiše sporočile, da je čedalje verjetneje, da bo kitajsko gospodarstvo doživelo »trd pristanek«, in ko je raziskovalna skupina mednarodne finančne ustanove Société Générale povedala, da je Kitajska »največje tveganje za svetovno gospodarstvo«, se je predvidevanje, da bi azijska sila lahko zvlekla globalno rast pod površje kalne vode, pravzaprav nanašalo na vpliv kitajskega državnega sektorja na ves svet.

Nedobičkonosna državna podjetja namreč vplivajo na nižanje cen na globalnem trgu in tako kitajski »državni kapitalizem« v svoji poudarjeni partijski obliki grozi, da bo uničil svetovni kapitalizem, od katerega je pravzaprav odvisen tudi njegov obstanek. Na vse to Xijeva in Lijeva skupina odgovarja tako, da poziva zasebne vlagatelje, naj kupujejo delnice državnih podjetij, čeprav vrednosti na borzah še naprej padajo, ker se jih je dotaknil prst realnosti in pravih tržnih vrednosti. Tako se začarani krog zapira, namesto da bi se zaustavil in začel iskati rešitve v popolnoma drugi smeri.

To je slaba novica tako za kitajsko kot svetovno gospodarstvo. Tako kakor je bila Kitajska še pred kratkim lokomotiva globalne rasti, zdaj postaja zavora globalnemu okrevanju. To se je pokazalo tudi prejšnji teden, ko je ameriška centralna banka preložila zvišanje obrestnih mer prav zato, ker se boji nemirnega dogajanja v kitajski gospodarski galaksiji in ker jo skrbi, ali kitajski voditelji res zmorejo prilagoditi gospodarstvo, vredno 11.000 milijard dolarjev, novemu, počasnejšemu razvojnemu ritmu.

Zhu Rongji se je po posvetovalnem srečanju s sedanjim vodstvom vrnil v hlad svoje vile v Pekingu. Med drugim se lahko vprašamo, ali sploh lahko velja za uspešnega premiera, če je pravzaprav vodil politiko, za katero se je hitro po koncu njegovega mandata pokazalo, da ne more biti trajna. Reformiranje komunizma, so govorili izkušeni, je podobno cvrtju snežne kepe. Če to velja tudi za reformo državnih podjetij – in zdi se, da je res tako –, je dilema povezana z neprijetno ugotovitvijo, ki predvideva, da je mogoče rešiti kitajsko gospodarsko rast ali pa obstanek kitajskega partijskega sistema. In če upoštevamo vse, kar je mogoče prebrati zunaj medijev, je kolaps kitajskega gospodarstva pravzaprav samo vprašanje časa.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.