Američani čedalje težje tožijo podjetja zaradi spornih poslovnih praks

New York – Ameriška podjetja­ v pogodbe­ s strankami in zaposlenimi­ množično vključujejo določila, da lahko spore z njimi enostransko­ rešujejo z arbitražo. Tako onemogočajo skupinske tožbe, s katerimi se v ZDA delavci in potrošniki borijo proti nelegalnim ali zavajajočim poslovnim praksam.

Časnik New York Times je z obsežno analizo pravnih praks ugotovil, da v zadnjih letih ameriški potrošniki zelo težko zaprosijo za novo kreditno kartico, uporabljajo prenosni telefon, se priklopijo na kabelsko televizijo ali internet, ne da bi pri tem morali hkrati privoliti v reševanje sporov z zasebno arbitražo. Ta je kot novo orodje korporacij vdrla tudi v pogodbe o zaposlovanju in celo pogodbe o oskrbi sorodnikov v domovih za starejše.

Arbitraža je pravni postopek reševanja sporov zunaj sodišča, pri čemer udeleženci prepustijo odločanje določeni osebi ali osebam in se vnaprej zavežejo k spoštovanju dosežene odločitve. Toda v zadnjih desetih letih jo na tisoče ameriških podjetij – od velikih korporacij do uličnih prodajaln – uporablja kot nekakšen vzporedni pravni sistem. V njem so pravila ukrivljena na stran podjetij, sodnike in poroto pa so nadomestili arbitri, ki ponavadi poslovno sodelujejo z istimi podjetji, je ugotovil NYT.

Privatizacija pravosodja

Na desetine milijonov Američanov je tako izgubilo možnost za postopek na sodiščih, sprememba pa je prišla hitro in skoraj neopazno. »To pomeni množično privatizacijo sodnega sistema, Američani pa so vse bolj prikrajšani za svoje pravice,« je ugotovila Myriam Gilles, profesorica na pravni fakulteti newyorške zasebne Univerze Yeshiva. Na kocki so boj proti medicinskim malomarnostim, spolnemu nadlegovanju, diskriminaciji, zločinom iz sovraštva, tatvinam, prevaram, zlorabi starejših, odgovornost za povzročitev smrti ..., kažejo analize časnika.

»To je ena najbolj skrajnih sprememb v naši pravni zgodovini,« je prepričan zvezni sodnik v Bostonu William Young. Po njegovih besedah je zlovešče, da se lahko podjetja izogibajo pravnemu sistemu in »se slabo vedejo brez graje«. Prehod k arbitražam je sprožila koalicija podjetij, ki izdajajo kreditne kartice, z njim pa so se hotela izogniti skupinskim tožbam. Te so v ZDA pogost pojav, potrošniki pa so z njimi lahko prisilili podjetja k spremembi sporne poslovne prakse. Toda kartičarji so razvili novo prakso njihove prepovedi v pogodbah, ki jo je z dvema odločitvama podprlo tudi ustavno sodišče.

Razsodbi nista vzbudili večjega zanimanja zunaj pravnih krogov, čeprav sta preobrnili pravno prakso, ki je desetletja ščitila potrošnike in zaposlene. Še manj dejstvo, da je predsednik vrhovnega sodišča John Roberts pred tem kot zasebni odvetnik zastopal podjetje Discover Bank, ko si je to prizadevalo (a neuspešno), da bi vrhovno sodišče obravnavalo primer, ki je vključeval tudi prepoved skupinskih tožb. Po trditvah podjetij skupinske tožbe niso potrebne, ker arbitraža omogoča posameznikom lažjo in hitrejšo rešitev težav. Toda sodni dokumenti kažejo, da se dogaja nasprotno, saj brez skupinskih tožb večina ljudi opusti pritožbe.

Poleg tega je arbitražni postopek zaupen in poteka za zaprtimi vrati, zato je težko ugotoviti, kako pravičen je bil, hkrati o njih ni treba poročati zveznim oblastem. V NYT so preučili več kot 25.000 opravljenih arbitraž, ki so potekale od leta 2010 do 2014, ter se pogovarjali s stotinami odvetnikov, arbitrov, tožnikov in sodnikov v 35 zveznih državah, pri tem pa razkrili številne sporne primere. Od podjetij, ki so plačala zaposlenim, da pričajo v njihovo korist, do postopkov, ki so potekali kar v konferenčnih sobah obtoženih podjetij.

Načelo dobička

Sporni sta tudi vloga in moč arbitrov, saj ti povsem obvladujejo postopke in, denimo, odločajo, koliko dokazov lahko uporabi tožnik in koliko jih lahko obramba skrije pred njim. Preiskava NYT je pokazala, da so nekateri arbitri pre­obrnili ali zanemarili zakonodajo in tako rešili postopke v prid podjetjem. Čeprav nekateri nimajo nobenih sodnih izkušenj, imajo večjo moč od sodnikov. Poleg tega se na razsodbe arbitrov v nasprotju s sodnimi odločitvami skoraj ni mogoče pritožiti.

Za arbitre prav tako ne veljajo stroga sodna pravila o konfliktu interesov, zato podjetja lahko usmerijo pritožbe k njim naklonjenim odločevalcem. Ali pa ti celo načrtno vzdržujejo prijateljske stike s podjetji, da imajo več posla. Takšna domačnost je lahko bolj prikrita, kot je obisk košarkarske tekme z odvetnikom podjetja večer pred začetkom odločanja (podjetje je zmagalo). Ali pa bode v oči, kot je ugotovil pritožnik v Kaliforniji, ko sta se arbiter in odvetnik obrambe s skupnega kosila vrnila v enakih srebrnih športnih avtomobilih (primer je izgubil).

»Trditev, da je to zasebno razsojanje, je bistroumna neumnost. To je posel in arbitri imajo ekonomski interes razsoditi v korist strank, ki bodo pogosto uporabljale arbitraže,« je zatrdil Anthony Kline, sodnik na pritožbenem sodišču v Kaliforniji. Čeprav združenja arbitrov trdijo, da si prizadevajo za profesionalne postopke in da morajo njihovi člani pred presojanjem razkriti morebiten konflikt interesov, so številni arbitri v pogovorih za NYT dejali, da je za vsako odločitvijo prikrita grožnja podjetij o izgubljenem poslu.

Po besedah Victorie Pynchon, arbitrice iz Los Angelesa, imajo zasebni tožniki tako rekoč naravno pomanjkljivost − »zakaj bi se arbiter potrudil za osebo, ki je nikoli več ne bo videl?« V arbitrskih krogih kroži zgodba o arbitru Stefanu Masonu, ki je odločil v korist tožnika in mu prisodil 1,7 milijona odškodnine. Od takrat ga nihče več ni najel, naj odloča v primerih zaposlovanja.