Apec: Korak naprej po svilni poti ali skok nazaj?

Ko je Hillary Clinton še kot državna sekretarka sredi leta 2011 predlagala povezovanje srednje in južne Azije v velik projekt, ki ga je poimenovala nova svilna pot, je bil kitajskemu vodstvu všeč sam koncept, pri katerem sta bila v središču pozornosti Afganistan in Pakistan, vendar so takoj opozorili Washington, da to ime pripada Kitajski.

Bolje bi bilo, so predlagali, da bi državna sekretarka svojo pobudo poimenovala »zgodovinske trgovske poti«. Dve leti zatem je kitajski predsednik Xi Jinping predstavil strategijo »enega (gospodarskega) pasu, ene (svilne) poti« in tako so se avtorske pravice za vse svilene vrvice gospodarske globalizacije vrnile k svojim idejnim lastnikom. Ko bo Xi Jinping v soboto sedel za mizo skupaj s preostalimi dvajsetimi voditelji držav, zbranih v forumu azijsko-tihomorskega gospodarskega sodelovanja (Apec), bo tudi on tako kakor vsi azijski udeleženci srečanja voditeljev v perujskem glavnem mestu Lima ponudil svileni šal miru in prijateljstva človeku, ki ga tokrat tam ne bo. Nad velikim srečanjem bo visela senca novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. In tako kakor se bo zdaj Barack Obama mnogim zdel precej boljši sogovornik, kakor so menili med njegovim osemletnim mandatom, tako se bo tistim, ki so kritizirali globalizacijo, zdaj zazdela še nevarnejša perspektiva deglobalizacije, ki se jim še nikoli do zdaj ni tako zelo približala.

Zaupanje

Japonski premier Šinzo Abe je prispel v Limo kot nekdo, ki je pridobil precejšnjo prednost pred vsemi drugimi, in to zato, ker je bil prvi tuji državnik, ki se je na lastno pobudo srečal s Trumpom v četrtek v New Yorku. Abe je z 90-minutnega sestanka v Trumpovem stolpu na Manhattnu prišel optimistično nasmejan in vse, kar je bil pripravljen povedati, je bilo, da je prepričan, da je to »človek, ki mu lahko zaupa«. To verjetno pomeni, da mu je novoizvoljeni predsednik ZDA potrdil, da bo Amerika izpolnjevala svoje zaveze glede zaščite japonske varnosti pred jedrsko Severno Korejo in vojaško čedalje močnejšo Kitajsko, toda kako bo to mogoče uskladiti s temeljnim Trumpovim načelom »Amerika na prvem mestu«, bomo šele videli.

V Limo prihaja še en azijski voditelj, ki je naklonjen Trumpovemu obdobju: filipinski predsednik Rodrigo Duterte. Ne samo, da je že ocenil, da bo z ameriškim predsednikom brez težav našel skupni jezik, ker »oba rada preklinjava«, ampak je tik pred potovanjem v Peru v petek organiziral slovesen pokop nekdanjega diktatorja Ferdinanda Marcosa na Pokopališču junakov v Manili, kjer počivajo posmrtni ostanki velikih politikov, vojakov in umetnikov s Filipinov. To je bilo dejanje oživljanja avtokracije, če že ne diktature sredi demokratične države. Marcos je vladal od leta 1965 do 1986, ko so ga strmoglavili z ljudsko revolucijo. Prisiljen je bil pobegniti na Havaje, kjer je leta 1989 umrl, leta 1993 pa so njegovo truplo vrnili v njegovo rojstno mesto Batac in ga vse do zdaj hranili v mrtvašnici mavzoleja.

Pogreb z najvišjimi častmi za že zdavnaj umrlega diktatorja ne pomeni nič drugega kakor to, da se Duterte odmika od demokracije in poskuša povezati svoj okrutni populizem z zgodovinsko kontinuiteto. Morda prav tako, kakor to kitajski Xi Jinping počne z Mao Zedongom in mnogi zahodni populisti s črnimi antijunaki iz svoje nacionalistične mitologije.

Vrnitev k začetkom

Tudi srečanje voditeljev v Limi bo nekakšna vrnitev. Predvsem vrnitev k samim začetkom Apeca pred več kakor četrt stoletja, ko je azijsko-tihomorsko območje opazovalo povezovanje evropskega trga in spoznavalo, da bo tudi samo največ svojih zmožnosti lahko izkoristilo šele po tem, ko bo stopilo na podobno pot. Zdaj je vprašanje postavljeno na glavo: je povezovanje s prostotrgovinskimi sporazumi še vedno vir razvojne moči ali je vir krepitve nezadovoljstva, ki je med drugim pripeljalo Trumpa v Belo hišo, Veliko Britanijo pa odpeljalo iz Evropske unije? Ne glede na to, da je zdaj mogoče prebrati številne analize, da je največji zmagovalec ameriških volitev Kitajska, bo zasedanje Apeca pokazalo, kako natančna je takšna ocena. Vprašanje, ki ga bodo postavili v Limi, se bo glasilo, ali bo sploh kdo kar koli pridobil zaradi prihoda Trumpa v Ovalno pisarno. Za vse azijske članice tega foruma je značilno, da so zelo odvisne od izvoza, in Xi Jinping bi lahko trdil, da je izbojeval zmago, samo če bo Trump držal predvolilno obljubo ter zadušil Transpacifiško partnerstvo (TPP).

TPP je prostotrgovinski koncept »z zlatim standardom«, ki ne samo, da postavlja v središče ameriške interese, ampak tudi izključuje Kitajsko, zato nikomur ni jasno, zakaj mu novi ameriški predsednik tako zelo nasprotuje, razen če to ne pomeni, da nasprotuje trgovini na splošno. Če je to res, bi lahko v Limi zagledali prve obrise kitajske zmage, zlasti če bi se večina državnikov resneje zagrela za pobudo azijske sile glede oblikovanja Regionalnega vsestranskega ekonomskega partnerstva, ki bi omogočilo nastanek prostotrgovinskega območja azijskega Tihega oceana. To bi bil koncept, pri katerem bi Kitajska prevzela regionalno vodstvo nad prosto trgovino in tako končno uresničila tisto revizijo globalne ureditve, za katero si že dolgo prizadeva. Samo bistvo ureditve se ne bi spremenilo, vendar bi na čelo prostega trga stopila komunistična sila z nesporno kapitalistično močjo in tako bi vsi zakorakali v nenavadno obdobje, kakršnega pred tem še nismo poznali.

Najtežja vprašanja

Potem ko je Hillary Clinton pred petimi leti predstavila pobudo nove svilne poti, sta Afganistan in Pakistan postala izjemno pomembni točki v medsebojnem razumevanju Washingtona in Pekinga. Nekaj let zatem so na kratek seznam tem, pri katerih sta obe sili našli skupni jezik, pripisali še podnebne spremembe. Srečanje voditeljev v Limi je pomemben preizkus obstanka vseh členov, ki so ne samo povezovali Kitajsko in ZDA, ampak ves svet navdajali z upanjem, da bo mogoče poiskati rešitve za najtežja vprašanja sodobnega časa. Ali bo Kitajska postala vodilna sila pri preprečevanju podnebnih sprememb, če bo Trump umaknil Ameriko iz tega partnerstva? To je nekaj, kar bi morala tudi Evropa skrbno spremljati, in prve znake takšnega razvoja dogodkov bi lahko prepoznali že ta konec tedna v Limi. Če bo azijska sila odnehala – to se zdi toliko verjetneje, če ji bo Amerika umaknila roko –, se bo Pariški sporazum spet znašel na začetni točki. In potem bomo lahko govorili samo še o globalizaciji zla: o nadaljnjem onesnaževanju okolja, zavesti in politike, o nevarnem populizmu, ki takšno ravnanje opravičuje, in o vsem drugem, ki bo temu sledilo.