Čezatlantski sporazum je kot zgodba o segedinu

Ljubljana – Evropska komisija in ZDA so pred desetim krogom pogajanj o obsežnem čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP). Zaradi burnih polemik je pisarna evropskega parlamenta v Sloveniji na konferenci soočila mnenja o spornem sporazumu.

Zagovorniki in kritiki sporazuma so se soočili na vseh ključnih področjih, ki jih zajema ambiciozni sporazum: gospodarskih koristih za obe največji gospodarstvi sveta in za Slovenijo, pri spornem pravnem mehanizmu ISDS, ki mu nasprotniki pravijo kar »korporativna sodišča«, usklajevanju regulacije javnih storitev, še najbolj pa pri standardih varstva potrošnikov, varni hrani in uporabi sanitarnih ter fitosanitarnih sredstev.

Ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent Hartley meni, da je na obeh straneh Atlantika veliko napačnih predstav o tem, kaj TTIP sploh je, zaskrbljenost pa je »prenapihnjena«. »V ZDA želimo sporazum, ki bo koristil vsem.« Med cilji ZDA so zagotovo zmanjšanje necarinskih in carinskih ovir, večja varnost državljanov na številnih področjih, od hrane do okolja, ter večja gospodarska rast. TTIP je po njegovem lahko tudi pomembno sredstvo zaščite sedanjih standardov na teh področjih, saj druge globalne sile težijo k njihovemu znižanju. Podobna stališča zagovarjajo tudi v Društvu za razvoj Fokus 2031 ter na Institutu ekonomskih in strateških raziskav, Visio. Marko Balažic (Fokus 2031) pravi, da je sporazum namenjen poenotenju ekonomskega prostora, ZDA pa ne igra hegemona, temveč so pogajanja enakovredna.

Andrej Gneza iz Umanotere in Koalicije proti tajnim sporazumom opozarja, da se črni scenarij že dogaja, in sicer kot okoljski in socialni damping. Kot kaže praksa, bo TTIP posegal v standarde varne pridelave hrane, čeprav evropska komisija to zanika. Tudi Breda Kutin iz Zveze potrošnikov Slovenije meni, da konkurenčnost gospodarstva ne sme iti na račun zdravstvenih in okoljskih standardov ter delavskih pravic, sploh pa ni gotovo, da bomo od sporazuma imeli koristi vsi. »TTIP je kot zgodba o segedinu, zelju in mesu. Vprašanje je, kdo kaj dobi.«

Različna stališča do TTIP imajo tudi naši evropski poslanci. Še najbolj ga podpirajo poslanci Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin in Lojze Peterle (ELS), bolj zadržana sta Franc Bogovič (ELS) in Tanja Fajon (S&D), izrazito proti pa je Igor Šoltes (Zeleni/Evropska svobodna zveza).

Ste edini slovenski evropski poslanec, ki je odkrito dejal, da sporazuma TTIP ne bi podprl. Zakaj?

Zaradi vseh tveganj. Eno zelo pomembnih je vključitev pravnega mehanizma ISDS v sporazum, po katerem lahko velike korporacije tožijo države članice EU, ko te želijo zaščititi svoje socialne, delavske in okoljske standarde. ZDA so ena od držav, ki niso podpisale mnogih mednarodnih aktov na področju človekovih, delavskih in socialnih pravic. V EU pa imamo te standarde razmeroma visoke in to za velike korporacije pomeni velik strošek dela. Zato je v njihovem interesu, da ga čim bolj zmanjšajo. Drugi vzrok je poseg sporazuma v regulatorne okvire javnih storitev, kot sta zdravstvo in šolstvo. Če enkrat odpremo vrata privatizaciji javnih storitev, poti nazaj ni več in postali bomo še bolj razslojena družba. Za podobo ZDA, kjer se cedita med in mleko, se skriva grozljiva praznina revščine in bede. Hlepenje po prostotrgovinskem sporazumu kot svetem gralu ima ogromno pasti.

Kje vidite priložnosti in pasti za Slovenijo?

Slovenija je v tem primeru ena od poraženk. Že zdaj lahko trguje z ZDA, obstajajo sicer carinske dajatve, a niso tako visoke, kot se poskuša prikazati. To torej ne more biti glavni razlog. Dejstvo je tudi, da bi lahko po posameznih panogah, ki so tehnične narave in ne posegajo v osnovno strukturo EU, dosegli sporazum. Sodelovanju z ZDA nikakor ne nasprotujemo, a ne na način, da bi pod krinko znižanja tarifnih ovir morali plačati tako visoko ceno. V sporazumu, kakršen je predlagan, ne vidim velikih koristi. Tudi po študiji centra za odličnost, ki jo je naročila vlada, Slovenija na gospodarskem področju ne bo imela dobička, da niti ne govorimo o drugih, negativnih posledicah. V gospodarstvu se lahko zgodi celo negativen trend, kot je izguba delovnih mest.

Kakšna pa so trenutna stališča evropskih parlamentarnih skupin do sporazuma?

Sporazum seveda ima večino. Nasprotujemo mu Zeleni, Evropska združena levica in še nekateri drugi. Tudi v večjih koalicijskih strankah niso monolitni in imajo različne poglede. Zelo pomemben bo element ISDS, kar se bo prihodnji teden pokazalo pri glasovanju za resolucijo. Zeleni smo predlagali amandma, da se ta mehanizem izloči iz pogajanja. Če nam to uspe, se lahko zgodi, da bodo pogajanja zastala, saj za ISDS stoji zelo močan interes pobudnikov sporazuma.

O čem bo torej odločal evropski parlament prihodnji teden?

Smo pred desetim krogom pogajanj med komisijo in ZDA. Parlament se bo na plenarni seji opredelil do njih. To ni glasovanje o sporazumu, bo pa to pomembno sporočilo komisiji. Ta se bo opredeljevala predvsem do tega, ali predlagana resolucija zastopa interes parlamenta in komisije v pogajanjih. Skupaj z usmeritvami, kako naprej.

Kaj bi se zgodilo, če bi parlament poročilo zavrnil?

O tem sicer dvomim, a če bi ga zavrnil, bi to pomenilo, da sporazum na koncu zagotovo ne bo sprejet in da je pogajanj konec.

Kdaj bi lahko pričakovali končno odločanje o sporazumu?

Po idealnem scenariju pobudnikov je to leto 2018, po volitvah v ZDA.

Civilna družba že zdaj opozarja, da bi, če parlament sprejme sporazum v trenutni obliki, to pomenilo izdajo državljanov EU.

Kritika je po svoje upravičena. Civilna družba je naredila ogromno. Imamo že skoraj dva milijona podpisov proti TTIP in to je dokaz, da se mnenje v Evropi spreminja in naj se sporazum ne sprejme, ker je v njem preveč neznank. Parlament, kot edina neposredno voljena institucija, bi v odnosu do civilne družbe lahko odigral pomembno vlogo. Upam, da bo zdrav razum premagal lobistični in kapitalski interes. Razpoloženje v parlamentu se zaradi odziva civilne družbe počasi in tiho spreminja. Prav lahko se zgodi, da TTIP čaka usoda Acte, in tega ne bi prav nič obžalovali.