»Doktorji Pogube« spet opozarjajo

Že zadnje finančne in gospodarske krize so razdvojile svet, in če eni krivdo zanje pripisujejo pogoltnemu kapitalu, drugi opozarjajo na nespametno zakonodajo in preveč ohlapno denarno politiko. Nekaj teh elementov je spet videti v različnih delih sveta in pred novimi krizami že opozarjajo nekateri, ki so pravočasno napovedali tudi zadnjo, a jih nihče ni poslušal.

Ameriška nepremičninska in evrska dolžniška kriza sta naplavili veliko novih »doktorjev Pogub«, ki ob vsakem kašljanju finančnih trgov že napovedujejo pljučnico. Predsedniku indijske centralne banke pa morda vendarle velja prisluhniti. Poleg prvotnega napovedovalca zadnje ekonomske pogube Nouriela Roubinija in njegovih kolegov ekonomistov Kennetha Rogoffa, Roberta Shillerja in Williama Whita ter zgodovinarja Nialla Fergusona je namreč Raghuram Rajan še kot vrhovni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF) že dve leti pred izbruhom ameriške nepremičninske krize pokvaril slavje odhajajočega prvaka ameriške centralne banke (Fed) Alana Greenspana, Medtem ko so drugi temu še pripisovali čarovniške spretnosti v vodenju denarne politike, je Rajan v pomanjkljivostih takratnega ameriškega finančnega sistema napovedal izbruh finančne krize.

Slabosti sistema

Vendar Rajan ni s prstom pokazal le na sporne bančne in zavarovalniške prakse, s katerimi so finančne ustanove na novo pakirale in prodajale ničvredne papirje, ampak tudi na sistem, ki je to omogočil. Tudi drugi analitiki opozarjajo, da katastrofe, ki še ni v celoti pokončana, ni zakrivilo premalo regulacij, saj se je število teh pred krizo povečevalo, ampak dvomljiva in slabo premišljena zakonodaja ter preveč ekspanzivna denarna politika. Že vse od konca 70. let so ameriške administracije rahljale standarde posojil za nakupe hiš, dokler na koncu pri najbolj tveganih hipotekah niso preverjali niti vira stalnega dohodka. Banke in zavarovalnice so upravičeno domnevale, da bo za morebitnimi izgubami stala država, Greenspanova Fed pa je ugodnim kreditnim pogojem pomagala še z nizkimi obrestmi. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v Evropi in še posebno v evrskem območju, kjer so se v prepričanju, da poceni veselica nikoli ne bo končana, zadolževali tako posamezniki kot cele države. Konec koncev je celo baselska Banka za mednarodne poravnave državni dolg ocenjevala kot manj tvegan, zaradi česar bi banke, ki bi zavračale trgovanje z njim, takrat veljale za zelo nespametne.

V ZDA so medtem zaprli več deset bank, ki so se zaračunale, in tudi nekaj velikih upravnih enot je bilo prisiljenih razglasiti nesposobnost plačevanja svojih obveznosti. Kalifornija in Detroit sta se pod sodnim varstvom spopadla tako s svojimi upniki kot s proračunsko porabo, nekaj podobnega zdaj najverjetneje čaka Portoriko, kot je pokazala Grčija, pa v evrskem območju »reševanje« hitro postane politično in celo meddržavno vprašanje. Pri tem na obeh straneh Atlantskega oceana še vedno občutljiv gospodarski položaj spet obilno podpirajo centralne banke. V ZDA so sicer že končali kvantitativno sproščanje, ki se je v evrskem območju šele dobro začelo, obresti pa tudi tam skrbijo za glavobole. Tudi Američani se zavedajo, da predolgo obdobje prenizkih obresti kar kliče k finančnim balonom, a so tako država kot številni državljani še obremenjeni z visokim dolgom, z dolarjem kot svetovno valuto pa ima ameriška centralna banka še dodatno odgovornost.

»Skrbi me, da s poskusi spodbujanja rasti počasi drsimo v enake težave, kakršne smo imeli v tridesetih letih,« je na nedavni konferenci v Londonu opozoril Raghuram Rajan. »In mislim, da je to problem za ves svet, ne le za industrijske države ali hitro razvijajoče se trge, igra je zdaj širša.« Kvantitativno sproščanje, ki sta se ga po ZDA lotila tudi evrsko območje in Japonska, močno vpliva tudi na manj razvite države, saj investitorji v iskanju večjih dobičkov drvijo vanje, te države pa le težko nadzorujejo mogočne pretoke denarja. »S prizadevanji za ustvarjanje rasti iz nič drug drugemu odvzemamo rast, namesto da bi jo ustvarjali,« je na London Business School povedal chicaški profesor. »V zgodovini so tudi med veliko depresijo tekmovali v devalvacijah.«

Resnica o goloti

Predsednik indijske centralne banke je pozneje ublažil svoja opozorila in v sporočilu za javnost poudaril, da se svetovno gospodarstvo kljub težavam v evrskem območju vztrajno krepi, številni opazovalci pa se bojijo, da Rajanu njegov občutljivi službeni položaj preprečuje razglašanje resnice o goloti mnogih vlad in centralnih bank. Zato ekonomisti klasične nemške ordoliberalne šole še naprej opozarjajo, da sedanji odnos do denarja dolgoročno ne more prinesti veliko dobrega. Kaj se zgodi, ko poplave denarja v eno ali drugo smer srečajo strukturna nesorazmerja v posameznih državah, je maja 2013 pokazalo že samo namigovanje ameriške Fed o bolj restriktivni denarni politiki. Finančni trgi v nekaterih državah v razvoju so doživeli panično umikanje tujih investitorjev.

Rusija, ki je bila takrat tudi prizadeta, je že prej nakazano gospodarsko nazadovanje medtem vzela v zakup svoje nove zunanje politike, največ težav s svojimi nesorazmerji ima ta čas Kitajska. Zaradi ekspanzivne denarne politike in državnega spodbujanja borzne rasti je šanghajski indeks v preteklem letu pridobil osemdeset odstotkov vrednosti, ko so se z nedavnimi hudimi borznimi pretresi začele korekcije, pa je vlada posredovala z vrsto prepovedi. Kritiki že sprašujejo, kako naj v takšnem položaju finančni trgi skrbijo za dotok sredstev, še posebno ker se bliskovito povečuje tudi skupni kitajski dolg in zdaj že pošteno presega dvesto odstotkov bruto domačega proizvoda. V takšnem položaju je tudi nekaterim v Pekingu za vse še najlažje kriviti Morgan Stanley in druge investicijske banke.

Zapleteni trenutek

Sedanji svetovni gospodarski trenutek je še posebno zapleten, saj se najbolj zaskrbljeni ne morejo zanašati več niti na surovine. Cena črnega zlata, kot tudi imenujejo nafto, zaradi novih načinov črpanja in strateških premikov pada že nekaj let, vse bolj so razočarani tudi tisti, ki so do zdaj v krizah stavili na pravo zlato. Kljub vsem krizam in pretresom je vrednost zlata okoli štirideset odstotkov nižja v primerjavi z vrhuncem iz avgusta 2011, pada tudi cena bakra, ki si je naslov surovine z doktoratom iz ekonomije prislužil s pogosto natančnimi napovedmi sprememb v globalnem gospodarstvu. Sedanje gospodarske napovedi pogosto pozabljajo na številne inovativne procese in tehnologije, ker jih pač še ni mogoče izraziti s preprostimi menjalnimi vrednostmi, a visoka zadolženost po vsem svetu ter kratkoročni politični ukrepi proti njej upravičujejo zaskrbljenost.

Kot eden najvplivnejših svetovnih ekonomistov Raghuram Rajan IMF že predlaga, naj začne pripravljati »nova pravila igre«. Videti pa je, da tudi v IMF še ne vedo natančno, kaj storiti, saj so ameriški Fed že dvakrat priporočili, naj ne hiti z višanjem obresti. Ob novih izzivih za prihodnjega vrhovnega ekonomista te organizacije Mauricea Obstfelda bo morda celo grška kriza, ki spet pretresa evrsko območje, videti zelo omejena.