Družbena nepravičnost in geografija neenakosti

Neenakost je s Pikettyjem postala središčna politična tema: ni je več mogoče zaobiti, preoblikovala je debato. Nevladni Oxfam zdaj ugotavlja, da obstaja tudi geografija neenakosti, ki se je močno spremenila. Hkrati neenakost sproža globalne proteste; ti so stalnica krize.

Podobno kot francoski ekonomist Thomas Piketty ugotavlja, da je povečevanje neenakosti največja grožnja demokratičnim institucijam, Oxfam velikokrat pove, da ekstremna neenakost spodkopava demokracijo. Zgolj 67 najpremožnejših oseb na svetu ima v rokah toliko bogastva kakor polovica najrevnejšega svetovnega prebivalstva, v svojem poročilu navaja britanska humanitarna organizacija. Njihovi izračuni temeljijo na seznamu milijarderjev, ki ga je sestavil Forbes. Neoliberalizem je v preteklih petindvajsetih letih močno skoncentriral kapital in povečeval samo dohodke najbogatejših. Rezultat je, da so neenakosti bogastev in dohodkov dosegle stopnjo, ki še nikoli poprej ni bila tako izrazita.

Problematiko obravnavajo številne knjige: poleg Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju (2013) na primer tudi Cena neenakosti (The Price of Inequality, 2012) Josepha E. Stiglitza; 99 to 1: How Wealth Inequality Is Wrecking the World and What We Can Do about It (2012) Chucka Collinsa; The Globalisation of Inequality (2013) Françoisa Bourguignona; Dobbiamo preoccuparsi dei ricchi?, 2014, ki so jo napisali Maurizio Franzini, Elena Granaglia in Michele Raitano.

Zemljevid neenakosti

Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj je dohodkovna neenakost dosegla najvišjo stopnjo v preteklega pol stoletja. Povprečni dohodek najbogatejših desetih odstotkov ljudi je približno devetkrat višji od najrevnejših desetih odstotkov populacije v državah OECD; pred 25 leti je bilo razmerje sedemkratno. Edine države, v katerih se je neenakost zmanjšala, so Turčija, Čile in Mehika, čeprav so v zadnjih dveh dohodki najbogatejših še vedno petindvajsetkratnik tistega, kar zaslužijo najrevnejši. Ekonomska kriza je stvari dodatno poslabšala, poudarja omenjeni vir in govori o negotovosti, zdrsu socialnega statusa in izključenosti, ki je v številnih državah dosegla tudi srednji razred. V prenekaterem od hitro razvijajočih se gospodarstev, denimo na Kitajskem, je gospodarska rast sicer milijonom ljudi pomagala iz revščine, obenem so prednosti rasti karseda neenakomerno razporejene; visoke stopnje dohodkovne neenakosti se nenehno poglabljajo. V skupini dinamičnih, naglo rastočih ekonomij je uspelo znatno zajeziti neenakost samo Braziliji, vendar je tudi v tej državi razlika med bogatimi in revnimi petkrat večja od držav OECD.

Spremenila pa se je tudi geografija neenakosti. Porajajo jo različni mehanizmi, drugačni od tistih, ki so v drugi polovici 20. stoletja razdeljevali svetovni sever in jug, razvite industrijske države in države v razvoju, ugotavlja Oxfam. Razlike med industrializiranim zahodom in preostankom sveta so se povečale, vendar se povečujejo tudi neenakosti znotraj zahodnih držav: venomer več ljudi živi v revščini, medtem ko odstotek najbogatejših postaja vse bogatejši. Zdaj pa se prvikrat dogaja, da je ta fenomen značilen tudi za razvijajoče se države, v katerih se koncentrirajo nekatera največja individualna bogastva.

Med deseterico mest, kjer je največ milijarderjev (oseb s premoženjem, ki je v letu 2013 preseglo milijardo dolarjev), so se po podatkih revije Forbes uvrstili Moskva, New York, Hongkong, London, Istanbul, Mumbaj, Peking, Seul, Sao Paulo, Dallas. Med peterico držav, v katerih naj bi se v prihodnjem desetletju najbolj povečalo število ljudi, ki premorejo več kot 30 milijonov dolarjev, omenjajo Kazahstan, Slonokoščeno obalo, Mongolijo, Vietnam in Indonezijo.

Trend protestov

Posebej zanimivo je razmerje med neenakostjo in protesti, ki v zadnjem času zaznamujejo bogate države. Po podatkih ene od ameriških univerz, ki sistematizira svetovne proteste in manifestacije, je bilo v obdobju med letoma 2006 in 2013 v državah z visokimi dohodki 52 protestov proti neenakosti, v državah s srednje visokimi dohodki 35, v tistih s srednje nizkimi dohodki 13, medtem ko sta bili v okoljih z nizkimi dohodki dve takšni manifestaciji. V omenjenem časovnem obdobju je bilo 11 globalnih protestov.

V preteklih letih so svet nasploh pretresali številni protesti: od tako imenovane arabske pomladi do indignados in gibanja Occupy. S finančno in ekonomsko krizo so postale politične manifestacije, uperjene zoper ekonomsko neenakost, čedalje pogostejše, še posebej so se zgostile po letu 2010, potem ko so številne države sprejele ostre varčevalne ukrepe. Podrobna analiza svetovnih protestov v obdobju med letoma 2006 in 2013 je vzela pod drobnogled 843 demonstracij, ki so se v razponu sedmih let zvrstile v 84 državah, kjer živi 90 odstotkov svetovnega prebivalstva. Raziskovalci so ugotovili, da ljudje vsepovsod protestirajo v prvi vrsti proti ekonomski nepravičnosti in politiki drastičnega varčevanja, večina vseh protestov je problematizirala krčenje javnih storitev, povečevanje neenakosti, visoke cene hrane, pa tudi globalno nepravičnost in pomanjkanje demokracije. S krizo se je močno povečalo število protestov, povečalo se je tudi število protestnikov. Avtorji študije pa so na politične odločevalce naslovili predvsem apel, naj prisluhnejo sporočilom, ki sežejo onkraj frustracij in nasilja.

Bogati kot nacije

Primerjava bruto domačega proizvoda (2013; podatki Forbesa, Financial Timesa in Mednarodnega denarnega sklada) nekaterih držav z vrednostjo trgov nekaterih med trideseterico največjih svetovnih podjetij in bogastvom 15 najbogatejših posameznikov na svetu je pomenljiva. Na primer: vrednost trga, ki ga ima Apple, je približno tolikšna kot BDP Avstrije. Bogastvo Billa Gatesa (Microsoft) je mogoče vzporediti z bruto družbenim proizvodom Libije. Premoženje Bernarda Arnaulta (LMVH) je kakor celotna ekonomska dejavnost Bolivije, Warrena Buffetta (Berkshire Hathaway) kot bruto domači proizvod Etiopije ter Coca-Cole kot Vietnama.

Kriza je, skratka, spodbudila veliko nezadovoljstva. Toda kot v svoji zgodovinski analizi, ki je vprašanje razdelitve bogastva postavila v sredico ekonomske analize, piše Piketty, ekonomski trendi pač niso dejanja boga – gre za politiko, dosedanjo in preteklo.