Po več letih ugibanj, kdaj utegne ameriška centralna banka Federal Reserve System (FED) zvišati obrestne mere z njihovih rekordno nizkih ravni, se obdobje »poceni denarja«, kot so mnogi opisovali postkrizno monetarno politiko, kot kaže, vendarle približuje koncu.
Ameriško gospodarstvo je oktobra ustvarilo veliko več novih delovnih mest, kot je pričakovala večina ekonomistov in analitikov. Brezposelnost v ZDA se je znižala na pet odstotkov oziroma na raven maksimalne, polne zaposlenosti. Oktobra so se prvič po juliju tudi nekoliko zvišale cene blaga in storitev, kar je okrepilo prepričanje, da se bo inflacija po nedavnih nihanjih stabilizirala in počasi začela povečevati. Hkrati so se nekoliko izboljšale tudi gospodarske napovedi: v ZDA so po dveh mesecih padcev spet zaznali povečevanje proizvodne aktivnosti.
Razlogov, zaradi katerih bi centralna banka še naprej vztrajala pri politiki nizkih obrestnih mer, je čedalje manj. Gospodarstvo ZDA okreva precej bolje od večine drugih razvitih držav. Še vedno obstajajo skeptiki, ki svarijo pred negativnimi posledicami prehitrega dviga obrestnih mer. Največja neznanka je še vedno nizka inflacija, ki je daleč od ciljne ravni, določene pri dveh odstotkih.
Toda predstavniki FED zagotavljajo, da se bo rast cen prihodnje leto povečala. Hkrati niso preveč zaskrbljeni zaradi možnosti, da bi se zaradi dviga obrestnih mer močno zvišala že tako visoka vrednost dolarja. Nasprotno, verjamejo, da bi vztrajanje pri tako nizkih obrestnih merah dolgo časa po tem, ko so se razmere v realnem gospodarstvu normalizirale, lahko spodbudilo rast bolj tveganih investicij in ogrozilo finančno stabilnost. Kot je med nedavnim nastopom poudarila predsednica ameriške centralne banke Janet Yellen, »preudarnejša strategija predvideva postopno zviševanje obrestnih mer in prilagajanje odločitev podatkom, ki jih sproti prejemamo«. Vodstvo banke se bo spet sestalo sredi decembra in mnogi verjamejo, da bo večina članov takrat podprla prvo zvišanje obrestnih mer v skoraj desetletju.
Kakšne posledice, torej, utegne imeti sprememba ameriške monetarne politike na ZDA in kako bi lahko vplivala na preostali svet?
Počasi naprej
Osnovni namen zategovanja monetarne politike je umirjanje gospodarske aktivnosti. FED začne dvigovati obrestne mere takrat, ko misli, da gospodarstvo raste prehitro, oziroma ko zaposlenost doseže raven, na kateri se hitreje povečuje tudi rast plač. S tem prebivalstvo spodbudi, da porabi manj denarja in več privarčuje. Posledica tega je zmanjšanje inflacijskih pritiskov. Z dvigom ključne obrestne mere se največkrat povečajo druge obrestne mere – tiste, ki jih banke zaračunavajo svojih strankam in ki jih plačujejo ljudje s krediti ali hipotekami. Toda preveč agresiven pristop k zategovanju ima lahko tudi nasproten učinek: če se investicije in potrošnja preveč zmanjšajo, se gospodarstvo znajde v recesiji.
V času svetovne finančne in gospodarske krize je bil padec gospodarske aktivnosti tako velik, da vzvodi, s katerimi FED vzdržuje stabilnost, niso imeli bistvenega učinka. Po letu 2008, ko se je ključna obrestna mera približala oziroma dosegla nič odstotkov, je ameriška centralna banka poskušala spodbuditi potrošnjo in investicije z alternativnimi ukrepi, predvsem s kupovanjem državnih obveznic (tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem). Od zadnjega dviga ključne obrestne mere v ZDA je minilo devet let – po besedah analitikov Deutsche Bank gre za rekordno dolgo obdobje. Tudi zato je težko s kakršno koli gotovostjo napovedati, kako se bodo ameriški in mednarodni finančni trgi odzvali na začetek zategovanja monetarne politike.
Vrednost dolarja
V FED ves čas poudarjajo, da bo zviševanje obrestne mere postopno, kar kaže predvsem na to, da banka hoče ostati previdna. Optimisti so po drugi strani prepričani, da je strah pred neizogibnim odveč. Pri tem navajajo primere iz preteklosti, predvsem iz let 1994 in 2004, ko dvig obrestnih mer ni povzročil večjih pretresov na finančnih trgih. Nasprotno, vrednosti delnic so kmalu spet začele rasti. Toda nekateri vztrajajo, da trenutne razmere niso primerljive s tistimi iz prejšnjih obdobjih. Živimo v svetu, v katerem je bistveno manj likvidnosti, je še pred nekaj meseci vztrajal večni skeptik med znanimi ekonomisti Nouriel Roubini. Manj likvidnosti pomeni, da trgovanje v času šokov hitro presahne, cene delnic in drugih vrednostih papirjev pa posledično strmoglavijo. Toda tudi Roubini ne verjame, da postopno zviševanje ključne obrestne mere lahko resno ogrozi okrevanje ameriškega gospodarstva oziroma svet pahne v recesijo. Kot je pred kratkim dejal v pogovoru za CNBC, bi okrevanje lahko ogrozili zgolj novi pretresi na Kitajskem ali prehitro, preveč ambiciozno zategovanje, ki ga narekuje FED. Nobeden od teh dveh scenarijev po njegovem mnenju ni zelo verjeten.
Ena glavnih skrbi, ki se pojavlja med ekonomisti, se nanaša na vrednost dolarja. Če bi v FED prehitro povečali ključno obrestno mero, bi to lahko povzročilo rast ameriške valute. Visoka vrednost dolarja bi lahko ogrozila predvsem stabilnost razvijajočih se gospodarstev, s tem ko bi znižala vrednosti njihovih valut. Mnoga od njih namreč svoje dolgove odplačujejo v »zelencih«. Mednarodni denarni sklad (IMF) in nekateri mediji so v zadnjem času opozorili pred negativnimi posledicami dviga obrestnih mer, za katerega se bojijo, da bi lahko ogrozil svetovno gospodarsko rast.
Empirični dokazi
Veliko povečanje moči dolarja bi resnično lahko povzročilo težave nekaterih državam, poudarja Anatole Kaletsky, priznani britanski ekonomist in komentator. »Vendar to še ne pomeni, da se bo ta povečal avtomatično ali da je njegova rast z dvigom obrestnih mer neizogibna.« Sprememba monetarne politike v ZDA je namreč že dolgo pričakovana in najverjetneje že všteta v vrednost same valute. Monetarna politika prav tako ni edina determinanta gibanja valutnih razmerij, nanje vpliva še veliko drugih faktorjev. Po drugi strani primanjkuje empiričnih dokazov o njeni povezanosti z vrednostjo valut. »V nekaterih primerih se valute gibljejo skupaj z monetarno politiko, kot, denimo, na Japonskem leta 2013, ko je vrednost jena padla po začetku kvantitativnega sproščanja.« Toda v Evropi in Veliki Britaniji so bile posledice istih odločitev centralnih bank popolnoma nasprotne. »Tako evro kot funt sta se okrepila,« je še dodal Kaletsky.
Mnenja o tem, ali je ameriško gospodarstvo pripravljeno na zvišanje obrestnih mer, so med ekonomisti zelo različna. Veliko več strinjanja je mogoče opaziti, pri vprašanju, kako hitro bi se obrestne mere lahko dvignile nazaj na predkrizne ravni. Večina strokovnjakov meni, da v bližnji prihodnosti tega ni mogoče realno pričakovati.