Tiskane izdaje
Berlin - »Nemcem bi rad povedal, da bomo uveljavili reforme, kljub težavam bomo to naredili zase in za Evropo,« je v Berlinu za nekaj več zaupanja prosil francoski premier Manuel Valls. »Verjamem, da gre za impresivno vsoto prizadevanj,« je bila vljudna gostiteljica nemška kanclerka Angela Merkel.
Odkar je socialdemokratski kancler Gerhard Schröder pred desetletjem sprožil obsežne reforme trga delovne sile, državne potrošnje, davčnega sistema in drugega, Nemčija upa, da ji bo na tej poti sledila tudi Francija. Nemško-francoski motor evropskega združevanja je za Berlin nadvse pomemben, medtem ko sami žanjejo sadove zatiskanja pasu, pa se francoske vlade ena za drugo spotikajo na tistem, kar same pogosto vidijo kot nemški varčevalni diktat. Celo premier Valls je moral v kanclerski palači zanikati medijska poročila, da je še nedavno za vse francoske in evrske težave obtožil Nemčijo.
Nemški kolegici je raje razlagal, kaj vse namerava reformirati njegova vlada, po pogovorih v kanclerski palači pa je svojo reformno pripravljenost odšel dokazovat še nemškim podjetnikom v Hamburg in Stuttgart. Vallsova vlada namerava do leta 2017 privarčevati desetine milijard evrov, napovedujejo pa tudi zmanjšanje birokratskih ovir, ki zdaj dušijo francosko gospodarsko ustvarjanje. Francoski premier je Nemčijo je na tiskovni konferenci vseeno pozval k »prizadevanjem za rast v Evropi«, kanclerka pa je svoj podton dodala s pripombo o pomembnosti vztrajanja pri dogovorjenem. Pariz namreč ne prosi za »več zaupanja«, ampak tudi za dovoljenje prevelikih primanjkljajev vse do leta 2017.
Počasno zdravljenje
V Bruslju so Franciji pri uresničevanju triodstotne meje proračunskega primanjkljaja že dvakrat pogledali skozi prste in tudi po prepričanju številnih nemških ekonomistov francosko zdravljenje poteka prepočasi in preveč obotavljivo. Navajajo, da 35-urni delovni teden za zdaj ostaja, da je nižanje zajamčene plače izključeno, prav tako nižanje plač in odpuščanje v javnem sektorju, ki ga je sedanja vlada spet močno povečala. Francoska država potroši že 57odstotkov bruto domačega proizvoda, skupni dolg bo kmalu obsegal sto odstotkov, socialistična vlada pa ne nasprotuje niti delnemu upokojevanju pri šestdesetih letih. Vse to plačujejo z višjimi davki, zaradi katerih se gospodarstvu še bolj majejo temelji, paradna podjetja kot Peugeot-Citroën in Alstom pa kupujejo tujci.
V Franciji se mnogi kljub temu še vedno sprašujejo, zakaj bi sploh sledili nemški poti. Konec koncev je Mednarodni denarni sklad Nemčiji pravkar priporočil večjo državno potrošnjo in tudi ameriški finančni minister Jacob Lew države z visokimi izvoznimi presežki poziva k ukrepom za spodbujanje rasti. S tem soglašajo tudi mnogi v evrskem območju, najbolj glasno levosredinska italijanska vlada, predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi poziva k državnim varščinam za odkupovanje bančnih dolgov. Nemčija finančnega ministra Wolfganga Schäubleja in kanclerke Angele Merkel pa za prihodnje leto ponosno napoveduje prvi uravnoteženi proračun po skoraj polovici stoletja in tega zgodovinskega projekta za desnosredinsko politično usmeritev nočejo ogroziti zaradi držav, ki niso pripravljene gospodarske rasti spodbujati s krčenjem državne potrošnje in dolga.
Odmik od reform
Tudi Nemčija bi lahko zapravljala, saj vladi zaradi slabe cestne in druge infrastrukture domači nasprotniki varčevanja očitajo premajhne investicije v boljše življenje prihodnjih generacij. Finančni minister Schäuble pa poudarja, da so prav solidne nemške državne finance temelj zaupanja investitorjev v vse evrsko območje, najpomembnejši motor nemške rasti pa je že zdaj potrošnja. »V prvi vrsti ne potrebujemo javnih, ampak zasebno financirane investicije,« nemški finančni minister tudi tu za zgled daje svojo državo z desetkrat večjimi zasebnimi investicijami od javnih. Tudi te niso majhne in jih še posebej usmerjajo v raziskovanje in razvoj, a v Nemčiji še bolj poudarjajo pomembnost zasebnih.
Organizacija industrijskih držav OECD tudi konservativno-socialdemokratski Nemčiji očita odmikanje od reform in druga koalicija krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel s socialdemokrati je v minuli polovici leta res predvsem povečevala plače in pokojnine. Zaradi preteklih uspehov pa v Berlinu verjamejo, da si to lahko privoščijo. Položaj je povsem drugačen v Franciji, ki jo k tlom tlači visoka brezposelnost med mladimi in drugimi, prijazni kanclerkini nasmeški kanclerke med tiskovno konferenco s francoskim premierom pa kažejo, da svoje najpomembnejše evropske partnerice ne bodo javno karali, ampak ji bodo raje poskušali pomagati pri njeni reformni poti. Merklova se je diplomatsko izognila vprašanjem, ali ne bi raje sodelovala s prejšnjim francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, ki napoveduje politično vrnitev.
Francija, ki se v nasprotju z Nemčijo ne upira posredovanjem v tujini, ima v rokah pomembne zunanjepolitične adute in v Berlinu se zavedajo, da v preddverju Elizejske palače čaka skrajno nacionalistična Nacionalna fronta. Od sedanje francoske vlade pa vseeno - ali pa prav zato - pričakujejo strukturne reforme in konec iluzij, da lahko vse težave evrskega območja reši večje nemško zapravljanje.
