Kako je kitajski jin premagal azijski jang

Kitajski se dogaja to, kar se mora – prestrukturiranje gospodarstva; problem je, da to boli njo, pa tudi ves svet.

Objavljeno
08. december 2015 18.45
CHINA-STOCKS/CLOSE
Zorana Baković
Zorana Baković

Ko je Wang Jing prejšnji mesec sporočil, da bo preložil gradnjo prekopa skozi Nikaragvo, ki so si jo zamislili kot resno konkurenco Panamskemu prekopu, je bilo to znamenje, da živčna krivulja kitajskega gospodarskega utripa vpliva celo na strateško pomembne investicijske projekte.

Wang je namreč nameraval v svoje roke prevzeti projekt, vreden 50 milijard dolarjev, a čeprav je po Bloombergovem indeksu milijarderjev sodil med dvesto najbogatejših ljudi sveta, je treba vedeti, da je v zadnjih nekaj mesecih izgubil 84 odstotkov svojega bogastva. S preostalimi 1,1 milijarde dolarjev (donedavnega je bil »težak« blizu deset milijard dolarjev) ni nič več zmožen tega, da bi se lotil prekopavanja srednjeameriške celine ter tako povezal Atlantski in Tihi ocean. In tako je negotovost kitajskega razvoja preložila spreminjanje slike sveta.

To pa je zgolj ena od vidnih podob posledic kitajskega oklevanja, v zvezi s katerim se ekonomisti delijo na tiste, ki pravijo, da se bo vse skupaj kljub vsemu končalo s srečno vzpostavitvijo novega ravnovesja rasti, in na tiste, ki napovedujejo precej slabše novice. Ko so v torek vrednosti delnic na vseh azijskih borzah padle na najnižjo raven v preteklih treh tednih, se je spet postavilo isto vprašanje: kam pluje druga največja gospodarska sila sveta in kako dolgo bo trajalo njeno prilagajanje na »novo normalnost«, kot prijazno imenujejo upočasnjevanje kitajske gospodarske rasti.

Padec na azijskih finančnih trgih je pravzaprav posledica znižanja cene nafte na najnižjo raven v skoraj sedmih letih. To je zelo zmanjšalo vrednost delnic vseh proizvajalcev energije in surovin, tako da so se pocenili ne le nafta, ampak tudi železo in železova ruda, cement pa tudi vse drugo blago, katerega cene so predvsem Kitajska, poleg nje pa tudi druge države v razvoju, še donedavnega potiskale v višave.

Ko so ta teden objavili, da se je kitajski izvoz zmanjšal že peti mesec zapored, zmanjševanje uvoza pa se je nekoliko ublažilo, a se ta kljub vsemu nadaljuje že trinajst mesecev, je postalo jasno, da velika preobrazba azijske sile iz globalne delavnice v potrošniški motor svetovne rasti ne bo potekala gladko. Turbulence v procesu velikega preobrata bo občutil ves svet. Kitajski izvoz se je novembra v primerjavi z istim obdobjem lani zmanjšal za 6,8 odstotka, medtem ko se je uvoz zmanjšal za 8,7 odstotka, kar je kljub vsemu precej manj od 18,8-odstotnega zmanjšanja v prejšnjem mesecu.

Kitajsko gospodarstvo na najnižji ravni v zadnjih letih

»Globalno povpraševanje je še vedno nekje na dnu, tako kot je na dnu tudi kitajsko domače gospodarstvo,« je za Bloomberg vse skupaj komentiral Hu Yuexiao, ekonomist družbe Shanghai Securities. Vse to je povezano z dejstvom, da je proizvodnja na Kitajskem zdrsnila na najnižjo raven v preteklih treh letih. Inflacijski odstotek bo, kot predvidevajo, pokazal, da se potrošniške cene zvišujejo za le polovico tega, kot bi si želela centralna banka, proizvodne cene pa so novembra padle še globlje v deflacijo.

Kitajski ekonomisti tudi decembra ne pričakujejo nič boljših novic, kajti razen tega, da bi se lahko malo povečala poraba, bodo tudi v prihodnje ostali precej šibki vsi drugi parametri. Globalna poraba na koncu koncev ostaja pod ravnijo, ki jo Kitajska potrebuje za to, da bi zagnala rast, prav tako pa kitajskim izvoznikom prav nič ne koristi dejstvo, da so tudi številne druge valute, vključno z evrom in japonskim jenom v primerjavi z ameriškim dolarjem izgubile nekaj svoje vrednosti. Bloombergovi analitiki napovedujejo, da bodo letni rezultati pokazali več kot dvoodstotno zmanjšanje kitajskega izvoza, kar bo prvi minus v letnem obračunu vse od leta 2009. Ko bodo k temu dodali še šibkejši uvoz, bo končni rezultat zunanjetrgovinskega sektorja daleč pod zadanimi šestimi odstotki, ki jih je v letni načrt za leto 2015 vpisal premier Li Keqiang.

Borze so se na hladen tuš odzvale tako, da je šanghajski kompozitni indeks padel za 1,9 odstotka, shenzhenski za 2,2 odstotka, japonski Nikkei za 1 odstotek, v Hongkongu pa je indeks Hang Seng zdrsnil za 1,5 odstotka.

Narodna banka Kitajske je prav tako objavila, da so se novembra znova zmanjšale devizne rezerve in da znašajo zdaj 3440 milijard dolarjev, kar je za 405 milijard dolarjev manj kot v začetku leta 2015 in tudi najmanj v zadnjih dveh letih. Čeprav finančni strokovnjaki menijo, da je tudi to še vedno preveč in da bi morala Kitajska večji del svojih državnih prihrankov usmeriti v investicijske projekte v svetu, pa denarni analitiki v zmanjšanju rezerv vidijo ne le zmanjšanje zunanjetrgovinskega presežka, temveč tudi velika posredovanja osrednje vlade, ki si prizadeva ohraniti tečaj renminbi juana. Novembra so, denimo, za to porabili 57 milijard dolarjev. Po vsej verjetnosti je hotela Kitajska okrepiti svojo valuto v trenutku, ko ji je Mednarodni denarni sklad odprl mesto v košari posebnih pravic črpanja sredstev (SDR). To naj bi bilo zagotovilo, da njen vstop v elitni klub valut ne bo privedel do nove devalvacije.

Nov trenutek spopadanja z realnostjo bo sredi decembra, ko se pričakuje morebitno zvišanje interesnih stopenj v ZDA. Ameriška centralna banka je napovedala, da »utegnejo dozoreti pogoji« za odmik od ničle, za Kitajsko pa bo nato zelo pomembno, koliko se bodo svetovna vlaganja nato obrnila proti ameriškemu dolarju in s tem povzročila zmanjšanje vrednosti drugih valut, vključno z renminbi juanom.

Nujno prestrukturiranje

Medtem ko so se v torej znova začele razprave o tem, ali bo kitajsko gospodarstvo doživelo »trd pristanek«, pa se je zdelo, da jin – temna sila pasivnosti – prevladuje nad azijskim jangom – gibalom svetlobe – in da lahko iz Pekinga pričakujemo še nekaj slabih vesti. Težko je z gotovostjo trditi, koliko odnos samih kitajskih vlagateljev do tujih trgov govori o objektivnem zdravstvenem stanju kitajskega gospodarstva, a ti v resnici vlagajo velike vsote denarja v nepremičnine v Londonu, New Yorku in Parizu, trošijo nepredstavljive vsote denarja za slike in umetniška dela, kupljena na dražbah v tujini, vse to pa seveda pomeni, da prodajajo delnice na kitajskih borzah, ki so bile še donedavnega najdonosnejši način varčevanja.

Tako je med drugim »obubožal« tudi Wang Jing, Nikaragva pa ostala brez prekopa. A kitajski kozarec je še vedno bolj napol poln kot napol prazen. Na kitajsko statistiko vplivajo državna podjetja in v teh se je proizvodnja v resnici zmanjšala. V zasebnih podjetjih pa se je v tem istem obdobju povečala za 2,2 odstotka. Izvoz se je resda zmanjšal, se je pa zato znotraj skupne vsote bistveno povečal delež visokotehnoloških izdelkov. Gospodarstvo se torej pomika po »dvojnih tračnicah«. To pa zgolj pomeni, da se je mogoče izogniti »trdemu pristanku«, da pa so za to, kot pravijo ekonomisti, potrebni »proaktivni ukrepi«. Recimo, da je potrebno več janga, saj bo nato tudi jin pokazal svojo pozitivno plat: Kitajska doživlja nujno prestrukturiranje. In to boli njo, pa tudi ves svet.