Kitajska proti Moody'su

Finančna hiša Moody's Investors Services je prvič po letu 1989 znižala bonitetno oceno Kitajske z dosedanje Aa3 na A1. Kitajski takšna ocena ni bila všeč. Že isti dan jo je zavrnila ter finančni hiši očitala »neprimerno metodo« pri oceni tveganja ter »precenjevanje težav, s katerimi se spoprijema kitajsko gospodarstvo«.

Bonitetna ocena se je resda znižala samo za eno stopnjo, vendar je vlada v Pekingu to sprejela bolj kot opozorilo na težnje, ki se jih tudi sama zaveda in na katere se še ni učinkovito odzvala. Gre namreč, kakor je Moody's navedel v svoji razlagi, za postopno slabitev kitajske finančne moči v prihodnjih letih.

Ena od »treh velikih«, kakor pravijo družbam Moody's, Standard & Poor's in Fitch, se je še posebej posvetila rastoči zadolženosti v času »morebitne upočasnitve rasti« druge gospodarske sile sveta. »Nadaljnje izvajanje reform bo sčasoma verjetno preoblikovalo (kitajsko) gospodarstvo in finančni sistem, vendar je malo verjetno, da bo to preprečilo nadaljnjo materialno rast dolga, zaradi česar se bodo najbrž povečale obveznosti vlade,« pravi Moody's v svoji razlagi.

Obeti za Kitajsko so se po oceni te hiše spremenili v »stabilne« iz dosedanjih »negativnih«, s katerimi je Moody's marca nadomestil prejšno »nevtralno« oceno.

Zaradi spremenjene ocene se bodo samo nekoliko podražila posojila, ki jih najemajo kitajska vlada in državna podjetja, azijska sila pa še vedno ostaja zelo privlačen cilj za vlagatelje. Kljub temu je tudi tako majhen zdrs pretresel kitajski finančni trg, saj je vplival na negativno razmišljanje vlagateljev, trg pa je ravno zdaj še posebno občutljiv, ker pričakuje prestrukturiranje državnih podjetij in reformo finančnega sistema.

Kitajsko finančno ministrstvo je takoj kritiziralo družbo Moody's, ki pričakuje, da »se bo kitajski dolg hitro povečeval, medtem ko bo vlada še naprej ohranjala stopnjo rasti s spodbujevalnimi ukrepi«. Ministrstvo pravi, da družba tako podcenjuje zmožnost kitajske vlade pri poglabljanju strukturnih reform za dobavitelje in pri tem, da lahko ustrezno poveča domače povpraševanje.

Kitajska ima do zahodnih finančnih hiš in zlati do »treh velikih« dvojen odnos. Po eni strani ji veliko pomenijo njihove dobre ocene, po drugi strani jih zavrača, saj je prepričana, da na vse njihove analize vplivajo politični predsodki. »Zahodne države uporabljajo bonitetne ocene kot sredstvo za zaščito svojih dobičkov in interesov,« pravi Guan Jianzhong, predsednik kitajske finančne hiše za ocenjevanje plačilne sposobnosti Dagong. Guan je prepričan, da velika trojka ni resnično samostojna pri analizi kreditnih tveganj, zato že dolgo časa svetuje, naj objektivnejšo sliko poiščemo na drugi strani.

Podobno menijo tudi članice skupine BRICS, neformalnega foruma, katerega članice so za zdaj Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika. Leta 2015 so sprožile pobudo za ustanovitev alternativne tovrstne agencije, in to po tem, ko je Moody's znižal bonitetno oceno za Brazilijo in Rusijo na raven »smeti«. Ko je družba Fitch letos enako storila z Indijo in jo ocenila z najnižjim BBB kljub visoki stopnji rasti, se je tudi ta država zelo začela zanimati za ustanovitev nove finančne hiše.

Dagong je medtem dokazoval, da Rusiji pravzaprav grozi manjša nevarnost zaradi dolžniške krize kakor Združenim državam Amerike, in opozarjal, da Amerika prav s tiskanjem večjih količin denarja prenaša svoja neplačana posojila na ves svet.

Prav to pa je očitek, ki ga nekateri namenjajo Kitajski in trdijo, da je eden od ciljev projekta (gospodarskega) pasu in (svilne) poti izvoz dela kitajske prezadolženosti, skrite v preveč zmogljivih proizvodnih obratih. Z drugimi besedami, azijska sila bo državam ob pasu in poti namenjala posojila in naložbe v obliki blaga, ki ga kitajski trg ne more absorbirati, ter tako dolg prenesla nanje.

Države članice skupine BRICS ne glede na to menijo, da se je treba vprašanja zadolženosti lotiti z novo metodologijo, zato so za oblikovanje svoje metodologije že najele finančne strokovnjake. Blok BRICS združuje polovico človeštva in ustvari več kakor četrtino globalnega družbenega proizvoda, zato malokdo dvomi, da lahko ta blok ustanovi alternativno agencijo za bonitetno ocenjevanje. In če BRICS že ima svojo Novo razvojno banko, ki poskuša postati alternativa za Svetovno banko, zakaj ne bi ponudil še svojih storitev ocenjevanja, za katere bi plačali vlagatelji, ne pa – tako kakor pri »treh velikih« – tisti, ki se jih ocenjuje?

Toda prva težava, s katero so se morale spoprijeti države tega bloka, je bila, kako se izogniti vplivu politike na določanje pravil in meril pa tudi kako prepričati vlagatelje, zlasti tiste v Evropi in Ameriki, da bodo od alternativne agencije skupine BRICS prejeli verodostojnejše ocene od tistih, ki jih pripravlja zahodna sveta trojica.

Nerešljivo vprašanje je, z drugimi besedami, kako preprečiti, da ustanovitev nove agencije za bonitetno ocenjevanje ne bi prerasla v vojno »naših« in »njihovih« finančnih balonov.

Zaradi nove ocene, s katero je družba Moody's pokvarila razpoloženje kitajskih finančnih organov in partijskih voditeljev, lahko pričakujemo, da bo azijska sila okrepila prizadevanja za ustanovitev alternativne agencije skupine BRICS. Toliko bolj zato, ker objektivni rezultati kažejo, da bi Moody's lahko imel prav. Kitajska stopnja rasti se bo v prihodnjih letih spuščala proti petim odstotkom letno, in ker bo vlada poskušala s finančnimi spodbudami te težnje narediti čim bolj postopne, lahko pričakujemo, da se bo tudi zadolževanje povečalo celo nad sedanjih približno 300 odstotkov v primerjavi z bruto družbenim proizvodom.

Vprašanje je samo, ali bo lahko vse to izrazila z nekoliko drugačnimi besedami. Gospodarska stabilnost in moč morda ležita prav v rokah tistih, ki se ne bojijo zadolženosti.