Kitajski odziv na grški »oxi«: Ni še prepozno za »nai«

Na Kitajskem je več igralcev na borzi kakor članov komunistične stranke. Uradni Peking ni navdušen nad podvigom grškega premiera Aleksisa Ciprasa. Čeprav mu partijci čestitajo za rezultat referenduma, ga vlagatelji zaradi vnašanja velike negotovosti v gospodarsko okrevanje preklinjajo.

Natančneje povedano, Komunistična stranka (KPK) ima 87,8 milijona članov. Čeprav je to število večje, kot je prebivalcev Nemčije, ki je najbolj obljudena država Evropske unije, je zdaj bolj pomembno to, da na borzah v Šanghaju in Shenzhenu trguje več kot 90 milijonov Kitajcev. Na njunih parketih se obrne čez osem tisoč milijard dolarjev oziroma pravilneje rečeno, več kot 50.000 milijard »ljudskega denarja« s podobo Mao Zedonga na vsakem bankovcu.

Čeprav imajo Kitajci 75 odstotkov svojih prihrankov v bankah in skoraj 15 odstotkov v delnicah, je bil padec delnic konec junija za okoli 30 odstotkov glede na prejšnji mesec zelo zaskrbljujoč. Ko se je povrhu tega pojavila nevarnost, da kitajski investicijski padec sovpada z evropsko finančno nevihto, se je Peking odločil, da se vmeša.

Centralna vlada je tako konec tedna na hitri sestanek v glavno mesto poklicala največje borznoposredniške hiše. Tako državne birokrate kakor tudi borzne trgovce je strah, da bi lahko odziv azijskih vlagateljev na grški referendum prosti pad vrednosti delnic samo še pospešila. Dosegli so dogovor, da borzni posredniki okrepijo nakupe delnic, za katerimi bo stala država, ter začasno ustavijo njihovo prodajo, dokler šanghajski indeks ne bo zrasel nad 4500 točk.

Izkazalo se je, da je bila to rešilna poteza. Vrednosti na drugih azijskih borzah so namreč zaradi odziva na grški »oxi« padle, medtem ko so se na kitajskih, zahvaljujoč modrosti KPK, povečale. Vendar se vsi zavedajo, da so tovrstne državne intervencije tvegane ter da mora biti borza odvisna od zaupanja vlagateljev, ne pa od politike oblastnika. V Pekingu zato na veliko razmišljajo, kako naprej in kako preprečiti zlom, ki ni neposredno povezan z evrom, a bi lahko vseeno vplival, da bi si pekinška opera in grška drama lahko postali bolj podobni, kakor sta kdajkoli bili.

Kitajska proti »grexitu«

Čeprav se kitajski vlagatelji obnašajo bolj kot kockarji kakor kot matematiki, pa padci japonskega indeksa Nikkei za 1,3 odstotka, južnokorejskega Kosbija za en odstotek in hongkonškega Hang Senga za 3,2 odstotka niso ostali neopaženi. Izračunali so tudi, da bi se grški poreferendumski odhod iz evroobmočja najbolj neposredno pokazal v padcu azijskega izvoza. Kitajska prodaja bi se zmanjšala za najmanj en odstotek, indijska pa celo za 2,6 odstotka. Vpliv na japonske in južnokorejske izvoznike bi bil nekoliko blažji, a vseeno občuten. Kitajska je zato opustila svoje načelo »nevmešavanja v notranje zadeve držav« ter že pred referendumom sporočila, da je proti »grexitu« in da je pripravljena »v tem smislu igrati konstruktivno vlogo«.

Ko je namestnik zunanjega ministra Cheng Guopinga v ponedeljek izjavil, da je njegova država »prepričana, da bo, z velikim prizadevanjem vseh strani, grško gospodarstvo doživelo preobrat«, so se razširile špekulacije, da bo Kitajska pomagala Ciprasu, čeprav je manj verjetno, da s posojilom. Peking bi lahko Atenam ponudil pristop k enemu od svoji novejših razvojnih programov, pravijo viri. Kitajsko strategijo bi lahko tako konkretno preizkusili na evropskih tleh.

To pa se bo zgodilo šele potem, ko bo Kitajska videla, kaj nameravajo z grškim »oxi« storiti evropski voditelji, kaj si o vsem misli Rusija in kako se bodo rezultati referenduma izrazili v splošni perspektivi evro-azijske integracije. Kitajski vrh bo malo bolj konkreten po zasedanju BRICS v Irkutsku. Toda pomenljivo je že to, da Rusija ni ponudila Grčiji članstva v novi razvojni banki, ki jo nekateri poenostavljeno imenujejo banka BRICS.

Pomembno dogajanje v EU

Uradni Peking bo tako še naprej opazoval dogajanje v Evropi. Pazljivo bo bral analize, ki poudarjajo, kako sta si grško in kitajsko gospodarstvo podobni v tem, da je pri obeh država zelo prisotna v ključnih gospodarskih sektorjih. Panos Mourdoukoutas je v knjigi Vzpon in padec abakus bančništva na Japonskem in Kitajskem zapisal, da so na Kitajskem banke še vedno »abakus bankirji«, ki rutinsko opazujejo, kako denar priteka ali odteka, ne da bi bili tudi ocenjevalci in upravljavci bančnega tveganja.

Nihče seveda ne pričakuje, da bi se utegnilo na Kitajskem zgoditi nekaj podobnega kakor Grčiji. Kot prvo ima azijska sila še naprej svoj »ljudski denar« z Maovo podobo na vsakem bankovcu. Kot drugo pa ne morejo Kitajci nikomur drugemu reči »oxi« kakor sami sebi. Prav to pa tudi skrbi uradni Peking, ko se indeksi na kitajskih borzah obrnejo navzdol. Število članov KPK se bo povečevalo, dokler bo kitajsko ljudstvo svoji partiji klicalo »nai« in bo v dokaz podpore trgovalo na borzi, brez najmanjšega dvoma o vsem, kar ga čaka jutri.