Tiskane izdaje
Berlin – Levosredinska gospodarska ministra Nemčije in Francije ugotavljata, da se evropski ideal postavlja pod vprašaj od grške do britanske meje Evropske unije, zato predlagata tudi tesnejše združevanje evrskega območja s proračunom, davki, delnim združevanjem dolgov in predstavniki v evropskem parlamentu.
Krize minulih let so po prepričanju nemškega socialdemokratskega prvaka in podkanclerja Sigmarja Gabriela ter francoskega socialističnega voditelja Emmanuela Macrona razkrile šibke točke evropske arhitekture, še posebej končanje gospodarskega izravnavanja v EU in evrskem območju. To zanju ni abstraktno vprašanje, saj so milijoni ljudi brez dela in med njimi številni mladi, druga šibka točka pa so politične napetosti v državah, v katerih so protievropske sile na pohodu, in tudi znotraj EU. Deset let po francoski zavrnitvi evropske ustavne pogodbe je po mnenju Sigmarja Gabriela in Emmanuela Macrona čas za ponovno gospodarsko in politično razpravo o ureditvi evrskega območja.
V članku, objavljenem v več evropskih časopisih, levosredinska voditelja upata, da bodo v prihodnji dneh našli rešitev za Grčijo, a je treba razmišljati tudi o prihodnosti Evrope. Največjo odgovornost za popravilo tistega, kar je šlo narobe, po njunem mnenju nosita Nemčija in Francija, ki sta se konec osemdesetih let zavzeli za političen projekt skupne evropske valute, a z različnimi gospodarskimi predpostavkami. »Nemčija je bila na poti združitve in je hotela stari evropski valutni sistem nadomestiti s stabilnim v tradiciji Bundesbank, Francija si je želela Nemčijo trdno zasidrati v Evropi in izboljšati evropske možnosti v globalizaciji.«
Po Gabrielovem in Macronovem prepričanju je treba zdaj oživiti gospodarsko in socialno unijo, ki bi spet bolj približala evropske in evrske države. Poleg strukturnih reform dela in gospodarjenja ter institucionalnih reform za lažje gospodarsko krmiljenje ministra predlagata ciljno in dozirano socialno in davčno približevanje. Levosredinska politika omenjata koridorje najnižjih zajamčenih plač v skladu z gospodarskimi dosežki in harmonizacijo nekaterih davkov – ter »naddržavno davčno kapaciteto«, ki bi jo lahko delno pridobili tudi iz zmernega davka na finančne transakcije. Ta bi lahko spodbujala vseevropske investicijske projekte kot enotni digitalni trg ali rizični kapital, na koncu pa bi evrskemu območju prinesla svoj lastni proračun in tudi možnosti delnega zadolževanja.
Evrski proračun po Gabrielovem in Macronovem mnenju ne bi bil v nasprotju z nacionalnimi in nujno finančno disciplino, nasprotno, to bi lahko celo spodbujal z omilitvijo problematičnega varčevanja. Reševalni sklad ESM bi razvili v evropski monetarni sklad, da bi vse to lahko delovalo, pa se mora Evropa soočiti tudi s svojim demokratičnim primanjkljajem. Avtorja razmišljata o evrski zbornici znotraj evropskega parlamenta in evrskemu komisarju z izvršnimi pooblastili, po njunem prepričanju pa potrebujemo tudi bolj poenostavljeno in učinkovitejšo unijo z več subsidiarnosti. Temeljni instrument EU ostaja skupni trg, zato bi ga morali še razširiti na področjih kot energija in digitalno gospodarstvo in ustvariti »gospodarski Schengen«. Za večje zavedanje evropske ideje avtorja predlagata razširitev programa Erazem za študij v drugih državah EU.
Predsednik nemških socialdemokratov je že pred tem kritiziral evropske zamisli britanskega premiera Davida Camerona. Po njegovem prepričanju ta Evropo želi vrniti na skupni trg in ustvariti igrišče za podjetnike, ne pa tudi za ljudi. »Evropa pa je ustvarjena za ljudi,« je povedal, da so njegove zamisli skoraj diametralno nasprotne. »Kjer je volja, tam je tudi pot,« pa je nemška krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, Gabrielova šefica v nemški koalicijski vladi, spet poudarila med nedavnim srečanjem z britanskim premierom. »Zelo rada imam Veliko Britanijo v Evropski uniji!« Nemško gospodarstvo v Veliki Britaniji vlaga dvakrat toliko kot v Franciji in Kitajski skupaj, in tudi številnim nemškim konservativcem, ki v evrskem območju vztrajajo pri nezdruževanju dolgov ter strukturnih reformah za spodbudo gospodarski rasti, je blizu torijsko videnje Evropske unije.
Poučni so tudi komentarji pod Gabrielovim in Macronovim člankom v nemškem konservativnem Die Weltu. »Ali bomo bolgarsko socialno pomoč dvignili na nemški nivo in našo dobo upokojevanja znižali na grško?« sprašuje eden od ogorčenih bralcev. »Združene, socialistične, centralistične in nadzorovane države Evrope!« je ironičen drugi, tretji pa spominja, da so tesnejše združevanje pred desetletjem zavrnili – Francozi. In čeprav levosredinska gospodarska ministra Nemčije in Francije Grčijo tokrat le omenjata, bo ta država ena najpomembnejših preizkusnih kamnov načel evrske gospodarske politike, za ta pa se je vsaj nemški krščanskodemokratski finančni minister pripravljen spopasti tudi z razlagalci Svetega pisma. Ko je nekdanja voditeljica nemške evangeličanske cerkve Margot Käβmann vizijo za Grčijo primerjala z biblijskim odpuščanjem dolgov, je Wolfgang Schäuble takoj oporekal z besedami: »Grških problemov ne moremo naprtiti ljubemu Bogu, se bomo že morali sami potruditi!«
