Tiskane izdaje
Peking − Na Kitajskem so zakonsko prepovedani kockanje, stave in vse igre na srečo, razen športnega lota. Toda kitajska borza je kljub temu podobna veliki igralnici. Velika večina od več kot 90 milijonov Kitajcev, ki prihranke ali izposojeni denar spreminjajo v delnice, ne ve nič o podjetjih, v katera vlagajo.
Vse, kar vedo, je, da se na aplikaciji, s katero na mobitelu kupujejo in prodajajo, pojavi zelena puščica, kadar se vrednost delnic zviša, in rdeča, kadar je stanje slabo. In nenehno mislijo na to, da je nekdo na Zahodu pred dvema stoletjema in pol pojasnil, da vse to usmerja nekakšna »nevidna roka«, pa tudi na to, da na Kitajskem deluje nekakšna »železna pest«, ki je bila do zdaj vedno močnejša od vseh tržnih zakonov in pogosto tudi od vsakršne zdrave pameti.
Od četrtka so aplikacije spet zelene in zdi se, da je minil vihar, ki je pred tem »odpihnil« kar tretjino vrednosti delnic oziroma – če se izrazimo v številkah – skoraj 3,5 tisoč milijard dolarjev prihrankov in posojil. Po odločnem posegu »železne pesti« je »nevidna roka« morala prepustiti trg partijskemu čiščenju in zdaj bi bilo spet vse lahko v najlepšem redu. Če upoštevamo, da se je indeks na šanghajski borzi od 14. julija 2014 do 12. junija letos zvišal za 150 odstotkov, je bil zlom bolj podoben prehodni nevihti. Nebo je po vsem skupaj spet jasno.
Ali pa tudi ne?
Medtem ko me je pred nekaj leti taksist vozil po futuristični šanghajski četrti Pudong, mi je razkazoval nebotičnike, v katerih je bilo treba za kvadratni meter plačati približno 15.000 dolarjev. Kdo sploh to kupuje, sem ga vprašala, on pa me je prepričeval, da so vsa stanovanja po tej ceni že prodana, saj nakup takšne nepremičnine velja za dobro naložbo. Kaj pa, če »balon« poči in cene padejo, sem vztrajala. »Vse dokler so tisti tam zgoraj,« se je nasmehnil taksist in s prstom pokazal navzgor, »bodo cene takšne, kakršne so si jih zamislili. Na Kitajskem se bo trg zlomil samo, če se komunistični partiji zamajejo tla pod nogami.«
Prav zato je šok, ki ga je doživela kitajska borza, precej nevarnejši od tistih 32 odstotkov, za kolikor se je znižala vrednost indeksa. Vlaganje v delnice je bilo za Kitajce nekaj popolnoma drugega kakor nakupovanje vrednostnih papirjev tam, kjer te stvari prepuščajo »nevidni roki« Adama Smitha. To je bil dogovor med komunistično partijo in ljudstvom. To je bil del partijskega projekta, s katerim so spreminjali državo z 1,3 milijarde ljudi v potrošniško silo, borza pa je bila pri tem pomembna igralnica, v kateri ne more biti nikakršne katastrofe. Če že imajo samo eno stranko, ki jim ne dovoljuje svobode govora, je nadomestilo za to zavedanje, da jih čaka lepše življenje, ki jim ga partija obljublja. Borza je bila do zdaj na Kitajskem pravzaprav kraj, kjer si je komunistična partija izposojala zaupanje svojega ljudstva, posojilo pa nato odplačevala z rastjo vrednosti delnic.
Zato je kriza, ki jo je doživel kitajski trg vrednostnih papirjev, zelo pomemben dogodek. Ne ekonomski in finančni, ampak socialni in politični.
Zakaj se je pravzaprav
Vlagatelji so pogosto kupovali delnice z denarjem, ki so si ga izposojali od različnih virov, včasih od bank, pogosto od prijateljev ali celo od »sivih« piramid. Za znesek, s katerim je igralec razpolagal na borzi, so večinoma najemali pet- do desetkrat toliko posojila in dobiček nato navadno delili z upniki po vnaprej določenih odstotkih. Poleg tega se je od vlagatelja pričakovalo, da takrat, kadar se vrednost kupljenih delnic zniža za toliko, kolikor so znašala njegova začetna sredstva, takoj proda vse, v kar je vložil, da bi preprečil izgubo za upnike.
Zato na Kitajskem trgujejo s kritjem in kratkoročno, takoj ko pa postanejo razmere nekoliko nemirne, ljudje panično prodajajo. Treba je vedeti, da je šanghajski indeks zavestno ustvarjeni »balon«, ki je delno nastal tudi zaradi 586 milijard dolarjev vredne spodbude, s katero je Kitajska leta 2008 preprečila prihod zahodne finančne krize čez svoje meje, zato je bilo spuščanje pare iz njega težko preprečiti.
Brez železne pesti
Toda ne bi smeli dvomiti, da bo država s svojo »železno pestjo« udarila po »nevidni roki«. Osrednja vlada je sprejela več ukrepov in najprej je družba za vrednostne papirje in finance (China Securities Finance Corporation ali CSF) posodila borznoposredniškim podjetjem 42 milijard dolarjev, da bi kupile tako imenovane »modre žetone« oziroma delnice velikih državnih podjetij. Nato je prisilila 1400 podjetij, da so zamrznila prodajo delnic za vsaj pol leta, zasebne vlagatelje pa pozvala, naj se vedejo »domoljubno«. Torej naj ne prodajajo delnic, če že ne bodo kupili novih. Skratka, napovedali so »ljudsko vojno« za reševanje trga kapitala.
Treba je vedeti, da je to samo del ukrepov, ki jih kitajska država lahko sprejme, da bi se rešila iz rdečega območja, zato dogodki v zadnjih tednih na borzi niso bili prav nič podobni resni krizi, še manj pa nekakšnemu finančnemu zlomu druge gospodarske sile na svetu.
Težava je, da je komunistična partija zaigrala velik del posojila, ki ga je najela od svojih ljudi. Zdaj je najpomembneje poiskati krivca za polom. Seveda je bilo slišati ugibanja, da so ga povzročile »sovražne sile iz tujine«. Najprej so obtožili Cio, Goldman Sachs in druge finančne hiše, ko pa se je na internetnih portalih pojavila karikatura z babico, ki se zahvaljuje kitajski državi, ker je rešila trg pred »tujimi sovražniki«, ki bi ga radi uničili, so tovrstne konspirativne teorije izginile.
Žrtveno jagnje bo verjetno predsednik komisije za upravljanje vrednostnih papirjev Xiao Gang. Vzporedne fotografije 56-letnega nekdanjega bančnika kažejo, da se je zelo hitro postaral za toliko, za kolikor so se znižale vrednosti na borzi. Toda Kitajci gledajo proti premieru Li Keqiangu in predsedniku Xi Jinpingu. Čakajo, da jim bosta onadva povedala, kaj storiti. Ljudstvo ve, kje je njegova moč. Zdaj samo čaka, da bi se prepričalo, ali ima »železna pest« pripravljen še kakšen pameten načrt, preden začne prodajati stanovanja. Nato bo prišlo na ulice.
