Tiskane izdaje
Tudi kadar se je zdelo, da v komunistični državi vlada kapital, je zanj še naprej skrbel Mao, ki je sanjal o družbi brez denarja in globoko preziral dobiček, pridobljen brez dela.
Toda v torek se je zamajal prav ta del kitajske stabilnosti, katere porok je Mao na papirnatih bankovcih. »Ljudski denar«, kakor se dobesedno imenuje kitajska državna valuta renminbi juan, je devalviral za približno 2 odstotka, in čeprav bo ta ukrep nekaterim škodil, nekaterim pa koristil, je to pravzaprav slaba novica.
Izguba zaupanja
Uradno pojasnilo Narodne banke Kitajske je napisano tako, kakor da ga je sestavil Alan Greenspan. Predstavniki kitajske centralne banke so bili dolgo njegovi vajenci, in ko so se zdaj odločili »izboljšati vrednost centralne paritete juana glede na ameriški dolar, da bi bolj poudarili tržno usmerjenost«, se je to slišalo prepoznavno in razumljivo, medtem ko vsi kazalniki kažejo na upočasnjevanje gospodarske rasti, slabitev izvoza in pokanje nekaterih balonov, ki so dvigovali kitajsko gospodarstvo v višave.
Vrednost kitajske valute je določena glede na ameriški dolar in »izboljšanje« vrednosti na 6,23 juana za en dolar je najvišja devalvacija v zadnjih dveh desetletjih. Toda ukrep ne bi bil tako dramatičen (zlasti ne glede na depreciacijo, denimo, evra, ki je znašala 18 odstotkov v zadnjem letu, ali japonskega jena, saj je bila ta v zadnjih treh letih kar 38-odstotna), če ne bi bil tako nepričakovan.
Čeprav se bo šele zdaj na vseh celinah pokazalo, kako pomembno je kitajsko gospodarstvo, so se najbolj nervozno odzvali v Aziji, kjer je Kitajska zadnji dve desetletji izvajala strategijo tesnega povezovanja vseh proizvajalcev z njenim privlačnim trgom. Kljub zagotovilom Narodne banke, da bo poskrbela za stabilen juan in ohranila »razumno« vrednost njegovega tečaja, se je vrednost večine azijskih valut ta teden zmanjšala. Težko je prepričati Japonce, Južne Korejce, Tajvance ali Avstralce, da to ni »konkurenčna devalvacija«, ki bo ogrozila njihov že tako oslabeli izvoz. Tekma navzdol se je tako začela.
Ukrep je hkrati povzročil rast tečaja ameriškega dolarja in tako se je vpliv kitajskega monetarnega udarca razširil do vseh točk na svetovnem zemljevidu. Dolgoročno bi to lahko vplivalo skoraj na vsak zasebni žep.
Psihološke posledice
Devalvacija bo spet imela predvsem psihološke posledice. Vlagatelji so se takoj vprašali, ali niso morda preveč optimistično ocenjevali moči kitajskega gospodarstva in preveč optimistično pričakovali, da ga bo kitajsko politično vodstvo zmoglo rešiti iz trenutne krize, zato je bilo takoj mogoče opaziti posledice na svetovnih borzah. Zdaj mnogi čakajo, da bi se prepričali, ali se bodo uresničile napovedi o »začaranem krogu devalvacije«, kakor pričakujejo analitiki v Hongkongu, iz takšnega kroga pa bi Kitajski uspelo izstopiti samo z odločnim državnim posegom ali tako, da bi se popolnoma odpovedala novim mehanizmom določanja tečaja juana.
Poseganje v devizne rezerve, ki jih je Kitajska nakopičila kar za 3700 milijard dolarjev, vendar se je njihov obseg v drugem četrtletju začel zmanjševati zaradi slabšega izvoza, bi bil zelo drag ukrep. Zato bo Peking verjetno omejil območje, v katerem se lahko tečaj spreminja. Čeprav je vrednost juana določena glede na dolar in juan ni konvertibilen na finančnih računih, je od leta 2013 konvertibilen na tekočih računih, kar pomeni, da se njegova vrednost vsak dan lahko spreminja do 2 odstotka glede na ponudbo in povpraševanje.
Prav za toliko se je spremenila vrednost juana prvi dan po objavljeni devalvaciji in kitajski strokovnjaki menijo, da bi bilo za Peking verjetno ceneje in varneje, da bi se vrnil k stari metodologiji določanja tečaja, po kateri so limiti določeni precej bližje vrednostim, kakršne bi si želela Narodna banka.
Posledice kitajske devalvacije bodo najprej občutili proizvajalci energije in surovin. Cena nafte se je že znižala, pocenili se bodo tudi plin, kovine, žitarice in številni materiali. Potrošnikom v Evropi in Ameriki bi lahko takšne razmere kratkoročno koristile, vendar se je treba zavedati precej večjih težav, ki se bodo pojavile, ker bo evropski izvoz postal dražji za kitajske kupce, zato bo pocenitev kitajskega juana srednjeročno najbolj škodila prav največjim kitajskim partnerjem, od Rusije do Nemčije.
Odločitev o devalvaciji v partijskem sistemu, kakršnega ima LR Kitajska, velja za enega največjih strateških ukrepov, ki je bil gotovo sprejet v partijskem vodstvu. Kitajski mediji so že napovedali, da bo letošnje »kolektivno počitnikovanje« članov stalnega odbora politbiroja in nekaterih najpomembnejših politikov zunaj tega organa v letovišču Beidaihe na obali Bohaijskega morja namenjeno gospodarskemu razvoju v prihodnjih petih letih.
Nova petletka
Nihče ne ve, kdaj točno se bodo voditelji umaknili v vile ob peščenih plažah, vendar je avgust tradicionalno namenjen njihovim skrivnim pogovorom in dogovorom. Še od časov Mao Zedonga tam pripravljajo strategijo in taktiko, zato bodo tudi letos uvrstili na dnevni red 13. petletko, ki je dvakratno pomembna za sedanje partijsko vodstvo. To bo prvi petletni načrt, sprejet med njihovim mandatom (začel se je leta 2012 za partijske in leta 2013 za državne funkcionarje). Obdobje med letoma 2016 in 2020 bo ključno za uresničitev »kitajskih sanj« oziroma doseganje ravni srednje razvite družbe do leta 2021, ko bo Komunistična partija proslavljala stoti rojstni dan.
Upravičeno lahko domnevamo, da so odločitev o devalvaciji sprejeli v Beidaiheju, približno 300 kilometrov severovzhodno od Pekinga. Toda vprašanje je, kakšen uvod je to v novo petletko. Je to korak nazaj, da bi nato hitro naredili dva koraka naprej? Ali pa so razmere precej bolj resne, kakor so videti na prvi pogled? Bliža se jesen in pričakovani plenum centralnega komiteja, nato pa bo treba pozorno prisluhniti. Katero pot bo izbrala azijska sila na križpotju, na katerem se je znašla, bomo videli oktobra, ko se bo partijska elita zbrala v Pekingu.
