Tiskane izdaje
Portorož – Administracija Donalda Trumpa želi graditi zidove. Takih ZDA nismo nikoli poznali, vedno so zagovarjali svobodno trgovino. Zdaj temu nasprotujejo, največji zagovornik proste trgovine je Kitajska – ki ima svoj zid že stoletja, poudarja češki ekonomist in filozof Tomáš Sedláček.
V svetu se dogajata dva trenda. Prvi je prehajanje v abstraktno. IBM je naredil računalnik – realen predmet z maso. Tega je nasledil Microsoft, ki je delal algoritme. Google je šel še korak dlje v abstraktno. »Google vam nič ne prodaja, tako kot Microsoft, ampak prodaja vas,« je na Finančni konferenci dejal Sedláček. Podjetje, ki bo šlo dlje v abstraktno, bo zmagovalec, je dodal.
Drugi trend, s katerim je abstrakcija trčila, je planetizacija, usmerjanje pogleda iz lokalnega v globalno, prehod iz »tipa nič v tip ena«. Zaradi nerazumevanja pa se nacionalizem – tip nič – bori proti digitalizaciji. »Vendar,« je dodal Sedláček, »pametnega voznika taksija v New Yorku bo skrbelo zaradi prihoda samovozečih avtomobilov, neumnega taksista pa zaradi prihoda Mehičanov.« Ob robu konference smo se pogovarjali s Sedláčkom, ekonomistom češke banke ČSOB in nekdanjim svetovalcev češkega predsednika Václava Havla.
Poudarjate boj med nacionalnim in odprtim, tipom nič in tipom ena. Opažate to tudi na nedavnih volitvah v Franciji, kjer v drugem krogu ni bilo kandidata tradicionalnih strank, bila pa je skrajna desničarka?
To ste lahko videli v Franciji ter tudi v Avstriji in na Nizozemskem. V Avstriji skoraj polovica prebivalstva in v Franciji nekoliko manj želi biti zaprtih. V politiki ni več razlikovanja med levimi in desnimi; gospodarske teme velikokrat sploh niso omenjene. Mogoče bodo nekoč v prihodnosti vsi ljudje iz Slovenije, Francije, Češke, ZDA, Kitajske in od drugod, ki bodo želeli biti odprti, ustanovili svojo entiteto. Ker je jasno, da je veliko narodov razdeljenih skoraj na polovico; volitve v ZDA so bile zelo izenačene, prav tako v Avstriji. Torej, zakaj bi se mučili. Prepričan sem, da želim živeti v odprti družbi, drugi so prepričani, da želijo živeti v zaprti. Morda v prihodnosti za nastanek naroda ne bo pomembno, ali si Slovenec, Čeh, ampak bo pomembno, v kaj verjameš. Skupna ideja je tudi glavna sila Evropske unije. Če želi Turčija deliti te ideje, so dobrodošli. Čeprav je nacionalizem eden največjih sovražnikov, širitev Evropske unije še vedno temelji na nacionalni logiki. Zakaj torej ne bi oblikovali entitet glede na identitete, ne na nacionalnost, kjer potrebujemo veliko propagande z obeh strani, na koncu pa odloči nekaj neopredeljenih volivcev?
Ena od idej za prihodnost Evropske unije sledi načelu povezovanja bolj odprtih držav, ki si želijo več integracije, v Evropi prve hitrosti.
Tako je pošteno. Upam, da bo moja država v hitri Evropi. Po drugi strani pa, seveda, zakaj bi druge članice upočasnjevale odpor držav, kot so na žalost Češka, Poljska ali Madžarska. Če želite stopiti na hitrejši avtobus, stopite na tega. Če želite biti na počasnejšem, potem na tega. Če želite igrati tenis, ga igrajte. Če ne želite, igrajte kaj drugega, ampak ne pokvarite igre.
Kot pravite, je težava Evropske unije pomanjkanje sanj in vizije med politiki. Teh nima niti Angela Merkel. Tu bi morali vstopiti v prvi plan filozofi in intelektualci. Kaj je vaša vizija Evropske unije?
Evropo vidim kot tisto, ki bo vodila svet, da bo postal planetarna civilizacija. Če nam to ne bi uspelo v Evropski uniji, kakšno je upanje, da bo za ves svet? Evropska unija je za nas naloga, moralna in mentalna naloga. Birokracija, politika in ekonomija pridejo na vrsto pozneje. Med migrantsko krizo je Češka delovala zelo negativno, kar me žalosti. Postavil sem si vprašanje, ali je bila ideja odprtosti Evropske unije morda preveč za Češko. Po brexitu, volitvah na Nizozemskem in Franciji se sprašujem, ali je evropska ideja preveč za Evropo. Zdi se, da je bilo Evrope preveč za Veliko Britanijo, in zdi se, da je v rokah Donalda Trumpa sveta preveč za svet.
Amerika noče sprejeti takšnega sveta, ampak želi graditi zidove. Takih ZDA nismo nikoli poznali, vedno so zagovarjale svobodno trgovino. Zdaj temu nasprotujejo in – ironično – največji zagovornik proste trgovine je Kitajska. Ali bo Kitajska s kitajskim zidom, ki ga imajo že stoletja in se ga vidi iz vesolja, voditeljica odprtega sveta nasproti ZDA? ZDA se vračajo v preteklost. Trumpov slogan Naredimo Ameriko spet veliko (»Make America great again«) kaže, da Trump ni zadovoljen s tem, kam gre svet in nima vizije. Slogan Naredimo Ameriko veliko bi bil smiseln – kaj pa pomeni Naredimo Ameriko spet veliko?
Če bi v Portorož z neba padlo deset tisoč ton zlata, je to lahko blagoslov za prebivalce, če bi denar porabili za zdravstvo, šolstvo, si ga razdelili, ga shranili za slabe čase, ali pa prekletstvo. Vprašanje namreč je, ali so prebivalci na zlato pripravljeni. Enako vprašanje si lahko postavimo, ali smo pripravljeni na nove tehnologije, samovozeče avtomobile, umetno inteligenco, ste dejali. Torej, ali smo pripravljeni?
Veliko se lahko naučimo od Rusov in Kitajcev, ampak ne demokracije. Rusija ni v vlogi, da bi nas lahko učila demokracije, zakaj se torej obračamo v tej smeri. Če smo Čehi dobri v pivovarstvu, delajmo pivo, ne vina. Če so Nemci dobri organizatorji in Italijani prirejajo dobre zabave, naj Nemci ne delajo zabav in Italijani ne organizirajo. Se opravičujem, ker uporabljam stereotipe. Verjamem v nevidno roko, ampak ne trga, temveč družbe. Ta ima nevidno roko, s katero posamezni deli družbe regulirajo druge. Če je preveč korporativnega vedenja in resnobe, se pojavijo hipiji. Če je preveč birokracije, se rodi Kafka in iz birokacije naredi zabavo. Včasih umetnost reši politiko, kot je bilo na Češkem. Včasih gospodarstvo reši umetnost in obratno. Vloga intelektualcev in medijev je, da so komunikacijski kanali pretočni, da se med seboj lahko slišimo. Le tako se lahko digitaliziramo, sicer se lahko zgodi nacionalizem. Kar je narobe.
