Tiskane izdaje
Od vseh androidov, ki so jih prikazali na mednarodni razstavi robotov, ki je prejšnji teden potekala v Šanghaju, je eden še posebej zbujal pozornost kitajskih obiskovalcev. Robot je izdelan tako, da je povsem podoben japonskemu premieru Šinzu Abeju in se ponižno priklanja pred vsakim, ki stopi predenj, kot da bi prosil, naj mu odpusti vse grehe.
Obiskovalci so se ustavljali pred Abejevim dvojnikom, mu postavljali vsa mogoča vprašanja, nekateri pa so mu celo nekaj šepetali v uho. In vsi so bili zelo zadovoljni z njegovim globokim priklonom, ki ga pravi Abe ni nikoli naredil pred kitajskim ljudstvom.
Skrunitev miru
Ko je nato teden pozneje spodnji dom japonskega parlamenta sprejel dva zakona, na podlagi katerih se bodo lahko japonski vojaki bojevali zunaj meja svoje države, so Kitajci dojeli, da je bil android, ki so ga videli na razstavi, verjetno plod domače izdelave. Pravi Abe se ne bo nikoli priklonil žrtvam vojne, ki se je končala pred točno 70 leti. Namesto tega bo poskušal nova zakona »spraviti pod streho« tudi v zgornjem domu, ki ju mora prav tako sprejeti v roku šestdesetih dni.
Kitajska vlada je protestirala in uradni Tokio opozorila, da je s to potezo »pohabil območni mir in varnost«. Uprla se je tudi japonska javnost, ogorčena nad takšno odpravo pacifizma v državi, ki je minulih sedem desetletij vneto prisegala na mir. Uprli pa so se tudi japonski pravni strokovnjaki, ki trdijo, da so zakoni o »kolektivni obrambi« neustavni.
Abe pa se je odločil, da bo Japonsko rešil iz splošne stagnacije, pri čemer mu je popolnoma jasno, da brez odločnih korakov v zunanji politiki, vojaški obrambi in zasnovi varnosti japonskega gospodarstva ne bo mogoče preoblikovati do te mere, da bi znova našlo dolgoročno pot navzgor.
Razstava robotov v Šanghaju pa je imela tudi sicer veliko večji pomen od političnega androida. Številni ekonomisti vidijo prav v robotizaciji kitajske industrije prehod v novo fazo industrializacije te države, ki je vsekakor nujna, če želijo uresničiti cilj, imenovan »made in China 2025«. Konkretno to pomeni, da bi morala azijska sila do takrat iz svetovne delavnice cenenega blaga prerasti v sodobno voditeljico sodobne svetovne industrije. Kitajska ima trenutno 30 industrijskih robotov na deset tisoč proizvodnih delavcev, to pa je veliko manj od svetovnega povprečja (62), desetkrat manj od Nemčije, 11-krat manj od Japonske in 14-krat manj od Južne Koreje.
Okrevanje ali samo
Kljub temu pa je kitajski premier Li Keqiang, kot navajajo viri, ki so blizu njegovemu uradu, odločen glede ene stvari: samo nadaljevanje reform lahko prepreči, da ne bo Kitajska jutri postala to, kar je danes Japonska. Da bi se izognili pastem kronične stagnacije, je treba izvesti preobrat k večji domači porabi in tehnološki inovativnosti.
Lahko bi rekli, da počneta Li in Abe isto stvar: iščeta pot, na kateri bi našla novo gospodarsko podobo Japonske oziroma Kitajske in samo v primeru, če bo ta podvig uspel obema silama, bo zagotovljen mir v Vzhodni Aziji.
Trenutno je to območje na zelo nevarni točki, na kateri drugo in tretje največje gospodarstvo sveta lovi ravnotežje na eni nogi.
Večina ekonomistov se strinja, da zlom borz v Šanghaju in Shenzhenu sam po sebi ni imel kakšnega posebnega vpliva na temelje kitajskega gospodarstva. Ta pretres je imel predvsem socialne, politične in psihološke posledice.
Ko je kitajski statistični zavod v sredo objavil, da so dosegli sedemodstotno stopnjo rasti, so se svetovni analitiki kljub temu v hipu razdelili na tiste, ki so trdili, da to vsekakor pomeni okrevanje, in tiste, ki so Peking obtožili, da »prireja računovodske knjige«. Na koncu so se nekateri spomnili celo tega, da je prav Li Keqiang leta 2007, ko je bil še partijski sekretar severovzhodne pokrajine Liaoning tujim diplomatom zaupno dejal, da je treba kitajske statistične podatke jemati zgolj okvirno, ker so v veliki meri prirejeni.
Ekonomski analitik Andy Xie, ki je v svoji doktorski disertaciji ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja napovedal pok japonskega »balona«, nato pa se je proslavil z natančno napovedjo azijske finančne krize leta 1997, opozarja, da Kitajska nima neodvisnega statističnega telesa in da območne vlade državnemu uradu ponujajo številke, ki jih od njih pričakuje partijsko vodstvo. Kot pravi Xie, so letos številne pokrajine preprosto »napihnile« svojo porabo električne energije, saj so vedele, da bo to – poleg povečevanja prihodkov in izvoza – eden od bistvenih kazalcev rasti bruto domačega proizvoda.
Novi viri dinamike
Kitajska partijska glasila so se ogorčeno odzvala na te obtožbe. »Žalostno je dojeti, kako zahodni mediji zaradi svojega nezadovoljstva nad statističnimi številkami razkrivajo svojo željo po tem, da bi se kitajska rast upočasnila,« je v petek zapisal Global Times in priznal, da kitajski statistični urad uporablja drugačno metodologijo od zahodne, ob tem pa zagotovil, da to nikakor ne vpliva na zanesljivost številk.
A Zahod si ne želi kitajskega upočasnjevanja. Čeprav se med seboj diametralno razlikujejo po ocenah trdnosti kitajskih gospodarskih temeljev, se zahodni ekonomisti v celoti strinjajo glede bojazni, da utegne prav Kitajska s svojimi problemi globalno rast potisniti na manj kot dva odstotka, kar je prag, pod katerim se zapade v svetovno recesijo.
»Vse dosedanje svetovne recesije v minulih 50 letih so sprožile ZDA,« pravi Ruchir Sharma iz finančne hiše Morgan Stanley. »Prepričan sem, da bo naslednjo recesijo sprožila Kitajska.« Kot trdi, se bo to zgodilo prav zaradi tega, ker je ta država, kot največja svetovna uvoznica bakra, aluminija, bombaža in različnega drugega blaga, lani prispevala kar 38 odstotkov globalne rasti. Zato je njena upočasnjena rast največji problem za globalno gospodarstvo.
Po svoje je malce zastrašujoče, da dejansko nihče ne ve, kaj se bo v prihodnje dogajalo tako s kitajskim kot z japonskim gospodarstvom. Vse je odvisno od tega, ali bosta obe azijski sili našli nove zagone rasti. Zdaj so steroidi – kitajski izvoz in naložbe – pošli. Obe državi iščeta nove vire dinamike. Od tega, kje jih bosta našli, bosta odvisna tako mir v tej regiji kot globalna gospodarska stabilnost.
