Tiskane izdaje
Berlin – Morda najpomembnejši moto v grški krizi je »nikoli ne reci nikoli«. Po mesecih neuspešnih pogajanj z novo vlado v Atenah tudi nemška kanclerka Angela Merkel razglaša današnji dan za dan odločitve.
»Srečanje evrske skupine bo odločilno,« je ob drugi uri in 37 minut po še enem maratonskem zasedanju zaradi Grčije povedala nemška kanclerka. Tudi po njenem prepričanju je to vprašanje časa, »saj ni mogoče kar nekje najti denarja«.
Grčija bi že za izplačilo junijskih pokojnin in plač državnih uradnikov potrebovala nakazilo zadnjega obroka sedanjega paketa pomoči, ki se bo iztekel v torek, pa tudi za odplačilo dela dolga Mednarodnemu denarnemu skladu. Vlada skrajno leve Sirize in desno nacionalističnih Neodvisnih Grkov bi morala v zameno privoliti v reforme, ki jih zahtevajo upniki IMF, Evropska unija in Evropska centralna banka.
Če se bodo lahko dogovorili, bosta v igri podaljšanje paketa do konca leta ter finančna okrepitev, morda z dobički iz prvih prodaj obveznic v režiji Evropske centralne banke. V Frankfurtu tudi sicer držijo pokonci grške banke, iz katerih varčevalci množično dvigujejo denar, in predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann spet obsoja tako dolgo uporabo nujne likvidnostne pomoči (Ela). »To vzbuja dvome o njeni solidnosti,« je Weidmann opozoril na kongresu v Frankfurtu.
»Triki grške vlade
Prav dovoljenje grškim bankam za nakupe grških obveznic nekateri omenjajo na koncu »načrta B«, če se bodo o njem res dogovorili. Nemški kritiki spet svarijo pred nespoštovanjem temeljnih načel evrskega območja. To je po njihovem prepričanju nujno za dolgoročno blagostanje evrskega območja, po Weidmannovem prepričanju pa bi evrsko območje najprej potrebovalo mehanizme nadzora nad nesolidno proračunsko politiko držav članic, šele potem bi se lahko pogovarjali o mehanizmih izravnave. Vsaka solidarnost bi morala biti povezana z natančnimi pogoji.
Podobno razmišljajo številni konservativni politiki in ekonomisti. »Grexit bi bil bolj poštena rešitev,« se za grški izstop iz evrskega območja še naprej zavzema bavarski finančni minister Markus Söder. »Triki grške vlade nas spravljajo ob živce.«
Zaradi obnašanja premiera Aleksisa Ciprasa in finančnega ministra Janisa Varufakisa so jezni tudi številni drugi politiki krščanskodemokratske CDU in bavarske krščanskosocialne CSU. Nekateri že dvomijo, ali bi za novimi odpustki Grčiji za njo stala večina konservativnih parlamentarcev, saj mora vsak nov dogovor z Grčijo potrditi tudi bundestag. V CDU in CSU se dobro zavedajo, da je kanclerka njihov edini adut za politično prevlado v državi.
Kaotičen pokojninski sistem
V ospredju grškega spora so pokojnine, glede katerih je že italijanski ministrski predsednik Matteo Renzi med zadnjim zasedanjem držav G7 na bavarskem gradu Elmau ocenil, da od grških upokojencev ne more zahtevati plačevanja višjih pokojnin.
Tudi po prepričanju nemških analitikov je grški pokojninski sitem »bizaren«, kot so zapisali pri tedniku Focus: »Atene si niso privoščile le enega najdražjih pokojninskih sistemov, ampak tudi enega najbolj kaotičnih.« Grčija po njihovih podatkih potroši za pokojnine 16 odstotkov bruto domačega proizvoda, Nemčija je leta 2012 le 12,3 odstotka, grški pokojninski sistem je tudi zelo nepregleden ter različen za upokojence iz državnih služb ter za tiste iz zasebnega gospodarstva. Ker so prve precej višje od drugih, se lahko na grške pokojnine sklicujejo tako tisti, ki verjamejo, da so previsoke, kot tisti, ki opozarjajo na hudo revščino med upokojenci. Upniki že zahtevajo tudi dvig dobe upokojevanja na 67 let, kamor se pomikajo tudi Nemci, ki v povprečju prav tako ne dobivajo veliko višjih pokojnin – ali ponekod celo nižje, odvisno od statističnega pristopa.
Nemški analitiki opozarjajo tudi na druge nesmisle grškega pokojninskega sistema ali vsaj tistega dela, ki skrbi za nekdanje državne uslužbence. Nekaterim vojaškim poklicem se leta upokojevanja štejejo dvojno, tako da se lahko upokojijo celo pri 40 letih, v vojski marsikje še vedno velja tudi pravilo, da po smrti pokojnina preide na neporočene hčere – ne glede na to, ali so upravičene do nje. Zaradi pomanjkljivega centralnega nadzora naj bi bila razširjena navada pridobivanja več pokojnin, vse to pa velja predvsem za pokojnine državnih uradnikov. Upokojencem iz izgubarskega gospodarstva pa so medtem že prej revne pokojnine tako padle, da nekatere od njih slikajo med brskanjem po smetiščih.
V Nemčiji so glasni tudi tisti, ki se bojijo, da bodo grško pot sledile tudi nekatere druge države, katerih gospodarstvo se po uvedbi strukturnih reform že krepi, pa čeprav se brezposelnost le počasi znižuje. Še posebej se bojijo za Španijo in Portugalsko, kjer se prav tako krepijo varčevanju nenaklonjene stranke. Mnogi nemški ekonomisti vsaj za Grčijo verjamejo, da bi ji šlo veliko bolje z drahmo.
