Tiskane izdaje
Berlin – V nedavnem washingtonskem nastopu je predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi naštel morebitne negativne posledice ekspanzivne denarne politike, ki jo vodi sam. Nemški kritiki spominjajo, da so na to sami opozarjali že od vsega začetka, a so preslišali Draghijevo naštevanje pozitivnih dosežkov.
Predsednik ECB svoje dolgoročne poglede in načrte rad predstavlja na mednarodnih nastopih. Poleti 2012 se je v Londonu zavezal za »karkoli bo treba« pristop k reševanju skupne evropske valute, lani je v ameriškem Jackson Holu napovedal sedanjo ekspanzivno denarno politiko. Pred nekaj dnevi pa je na sedežu Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu govoril tudi o dolgoročnih tveganjih takšne politike za prerazporeditev premoženja in stabilnost finančnega sistema. Nemški konservativni in liberalni komentatorji so že skočili pokonci.
Časopisi, kot Frankfurter Allgemeine Zeitung, manj poudarjajo Draghijeve pozitivne ocene januarja sklenjenega ambicioznega nakupovanja državnih obveznic in že prej dogovorjenih nakupov drugih vrednostnih papirjev. Predsednik ECB namreč verjame, da kljub kupovanju le visoko kakovostnih obveznic z znižanjem stroškov dolga vplivajo na ves finančni sistem in vlagatelje usmerjajo k investicijam, ki bi se jim prej zdele neprivlačne, zato sta se v evrskem območju začeli poviševati tako inflacija kot rast. »Po sedmih letih uničujočih posledic krize podjetja in gospodinjstva še zelo oklevajo pred gospodarskimi tveganji, zato bo preteklo kar nekaj časa, da bomo lahko razglasili uspeh, in naše monetarne spodbude bodo trajale, dokler bo treba,« je dodal.
Tehtnica se spet nagiba k bogatim
Tudi predsednik ECB pa se zaveda, da lahko dolgotrajnejša izjemno ohlapna denarna politika prinese stranske učinke, pred katerimi si ne smemo zatiskati oči. Pravi, da najbolj skrbijo možnost napačne razporeditve sredstev, kar bi na koncu lahko spodkopalo finančno stabilnost, kaznovanje varčevalcev na račun dolžnikov ter naraščanje vrednosti premoženja, saj to najbolj koristi bogatim in tako še povečuje neenakosti. Posledice lahko nesorazmerno čutijo predvsem hitro starajoče se družbe, ugotavlja tudi Mario Draghi, a se mu zdi cena neukrepanja vseeno večja. Poleg tega po njegovih ocenah posledice ukrepov nikakor niso enoznačne in so ponekod presenetile celo nasprotnike.
Nemški kritiki, ki so se jim ambiciozne akcije centralnih bank že od vsega začetka zdele sumljive, pa zdaj spominjajo tudi na nedavna svarila predsednice ameriške centralne banke FED Janet Yellen pred visokimi vrednostmi borz in naraščanjem neenakosti. Svojo zaskrbljenost že nekaj časa odkrito izražajo pri baselski Banki za mednarodne poravnave, ki velja za centralno banko centralnih bank. ZDA in Veliki Britaniji so že lani priporočali, naj z višjimi obrestmi preprečijo morebitno ustvarjanje finančnih balonov.
Nemška opozorila
Yellenova in njen britanski kolega Mark Carney tedaj nista skrivala svojega nezadovoljstva, zdaj pa prva ne izključuje morebitnih negativnih posledic svoje politike, prav tako ne predsednik ECB Mario Draghi. Baselska stališča pa je že dolgo pred njima zagovarjal predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann, ki ECB svari tudi pred reševanjem Grčije, saj bi o tem morala po njegovem prepričanju odločati le politika. »Nismo vsemogočni,« je povedal v nedavnem intervjuju za nemški časopis Handelsblatt. »Naraščajoča politizacija centralnih bank me enako skrbi kot pričakovanja, ki jih imajo do nas, saj zaradi tega grozi nevarna preobremenitev centralnih bank.« Po njegovem ne gre le za vprašanje demokratične legitimizacije centralnih bank, ampak tudi za njihovo nezmožnost reševanja vseh evropskih težav.
Nemški centralni bankir verjame tudi v neutemeljenost strahu pred deflacijo, ki je močno spodbudil zadnje akcije ECB. Po njegovih ocenah bo za vrnitev inflacije poskrbela že višja gospodarska rast, še posebno ko se bo končal tudi vpliv nizkih cen nafte. »Še naprej se zastavlja vprašanje, ali je program kvantitativnega sproščanja nujno potreben za naš temeljni cilj zagotavljanja cenovne stabilnosti ter kako oceniti tveganja in stranske učinke.« Kar sam odgovarja z domnevo, da bodo s kvantitativnim sproščanjem centralne banke postale največje upnice držav, prepletanje denarne in proračunske politike pa se bo še stopnjevalo. »Lahko se še poveča tudi politični pritisk na centralne banke, še posebno če se bo oslabil reformni elan v državah članicah.«
