Tiskane izdaje
Berlin – Po mesecih nenehnih stavk vlakovodij, pilotov, učiteljev, vzgojiteljev, poštarjev in še koga je nemški parlament z omejitvijo pravice do stavkanja za majhne sindikate sklenil končati vse večji kaos in negotovost. Nekateri nemški sindikati že napovedujejo tožbe.
Novo nemško sindikalno zakonodajo bodo zdaj presojala sodišča in ni še mogoče napovedovati, kako se bo zaključil sodni spopad za večje delavske pravice, saj je zvezno sodišče že leta 2010 razveljavilo načelo »eno podjetje, ena kolektivna pogodba«. V veliki koaliciji med konservativno unijo CDU/CSU in socialdemokrati pa verjamejo, da je takšno načelo več kot pol stoletja pomagalo k nemški uspešnosti in po verjetnem blagoslovu v bundesratu bo nova zakonodaja začela veljati že julija.
To je udarec za manjše sindikate kot je sindikat vlakovodij, ki je pod vodstvom Clausa Weselskyja v minulih mesecih večkrat poskrbel za ohromitev železniškega prometa. Če bo obveljala nova zakonodaja, bodo morali vlakovodje najprej pridobiti soglasje sindikatov, ki zastopajo druge zaposlene, v primeru Deutsche Bahn železniškega in prometnega sindikata EVG z več kot dvesto tisoč člani.
Mnogi verjamejo, da je podobna sindikalna zakonodaja pomagala tudi k nemški gospodarski prenovi po letu 2003, ko je vlada Gerharda Schröderja predstavila svojo Agendo 2010. Nemški sindikalisti pa menijo, da so se zaposleni ob tedanjih resnih grožnjah selitve proizvodnje v veliko cenejšo Vzhodno Evropo in Azijo pač odrekali v dobro vse družbe, zdaj, ko gre državi in njenemu gospodarstvu dobro, pa si hočejo odrezati svoj del večje gospodarske torte. In res nedavna študija Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Nemčijo opozarja, da številni nemški zaposleni ne delajo s polnim delovnim časom in bodo zato ob morebitnih spremembah gospodarskega ozračja v nevarnosti.
V velikem sporu o socialni blaginji in gospodarski učinkovitosti drugi oporekajo: prav fleksibilno zaposlovanje ter povečevanje plač v skladu z rastjo produktivnosti naj bi pripomoglo k sedanji blaginji. To naj bi dokazovale tudi druge države z nizko brezposelnostjo in z manjšim povečevanjem prepada v osebnih dohodkih, med njimi Avstrija in Švica. Tudi pri OECD priznavajo, da so prav reforme izpred desetletja mnoge Nemce dvignile iz revščine in se država zaradi dostopnosti fleksibilnega dela pomika k polni zaposlenosti. Predstavniki delodajalcev se zdaj bojijo za te dosežke, saj naj bi se nemška povprečna plača že letos povečala za 2,6 odstotka in vsaj toliko tudi prihodnje leto.
»Plače se povišujejo zmerno in če se ne bi povečevale, bi še narastel deflacijski pritisk,« nasprotno verjame eden od vladnih ekonomskih modrecev Peter Bofinger, ki med nemškimi ekonomisti velja za zagovornika večje potrošnje. A tudi on meni, da bi bilo nizke dohodke bolj pametno povečati z nižjimi socialnimi prispevki, saj tudi v njihovem interesu ni prizadevanje gospodarske rasti. Statistike OECD namreč tudi kažejo, da se je neenakost v razpoložljivih dohodkih v Nemčiji prenehala povečevati prav po uveljavitvi zadnjih reform in celo med gospodarsko in finančno krizo, v večini drugih držav OECD se je v tem času ta neenakost le še povečevala.
Morda so trendi res takšni, a so pri OECD tudi ugotovili, da deset odstotkov Nemcev poseduje šestdeset odstotkov vsega premoženja v državi, kar je za deset odstotkov več od povprečja v državah OECD. Najrevnejših šestdeset odstotkov Nemcev, nasprotno, poseduje le šest odstotkov skupnega premoženja.
Zagovorniki fleksibilnega dela pa verjamejo, da se mnogi Nemci sami odločajo za takšne zaposlitve zaradi davčnih ugodnosti ali zato, da bi lahko več časa preživeli s svojimi družinami. Še več, razlike v premoženju pripisujejo tudi dejstvu, da se številni Nemci nočejo zadolžiti za pridobitev nepremičnin. Že raziskava ECB iz leta 2010 je pokazala, da povprečni Ciprčani, Grki in številni drugi prebivalci »revne« Evrope premorejo precej več osebnega bogastva od povprečnih Nemcev, ki so doslej raje stavili na hranilne knjižice in dobro zakonodajo za zaščito najemnikov.
To pa se zdaj spreminja, saj k varčevanju nagnjene Nemce nizke bančne obresti bolj prizadevajo kot druge, ekspanzivna denarna politika Evropske centralne banke pa le še poglablja razlike v bogastvu. V Frankfurtu poudarjajo, da vlade ne bi smele zapravljati časa, ki jim ga zagotavljajo z ekspanzivno denarno politiko, ampak bi se morale odločneje spopasti s proračunskimi primanjkljaji ter izvajati druga priporočila za izboljšanje gospodarske in denarne unije. »Celovit paket strukturnih reform lahko poveča tako zdržnost kot rast,« je Draghi v portugalski Sintri z bankirsko natančnostjo navedel, da sam nujnost strukturnih reform poudarja v tretjini svojih govorov, medtem ko jih ameriški centralni bankirji omenjajo le v dveh odstotkov svojih.
