Tiskane izdaje
Maratonska pogajanja v grški prestolnici so se vlekla cele dneve, za gostitelji in predstavniki mednarodnih posojilodajalcev pa je tudi nekaj neprespanih noči. O novem paketu posojil v višini 86 milijard evrov so se dogovorili, kaj vse se skriva v novih varčevalnih ukrepih, ki jih je morala v zameno obljubiti grška vlada, pa še ni znano.
Brez nove mednarodne finančne injekcije v petek Atene ne bi mogle plačati 3,2 milijarde evrov, ki jih dolgujejo Evropski centralni banki (ECB).
»Čisto vse smo se že dogovorili, le še nekaj malenkosti moramo uskladiti,« je po celonočnem razpravljanju včeraj zjutraj zvenel optimistično glavni grški pogajalec, finančni minister Evklid Cakalotos. To je bil refren, ki ga je ponavljal od petka, ko so se začela sklepna pogajanja z mednarodno »kvadrigo«, kakor so v antiki po latinsko pravili vozu s štirimi vpreženimi konji. V tej četvorki so poleg pripadnikov med Grki nepriljubljene »trojke« – ki so jo poimenovali po ruskih vprežnih saneh »trojki«, s katerimi so se Atene morale pogajati o prejšnjih dveh posojilnih paketih – še predstavniki pred tremi leti ustanovljenega evropskega mehanizma za stabilnost (ESM).
Pogajanja so potekala za zaprtimi vrati, a ni velika skrivnost, da so med sklepnimi pogovori, ki so trajali kar nepretrganih 23 ur, usklajevali dve »malenkosti«: kako bo dejansko deloval nov privatizacijski sklad, v katerem si želijo v naslednjih treh desetletjih zbrati okoli 50 milijard evrov rezervnih sredstev, in kako rešiti grške banke, ki se jim ne uspe izvleči iz krize.
Vendarle beli dim
»Končno se je pokadil bel dim,« je povedal čakajočim novinarjem eden od pogajalcev z grškega finančnega ministrstva, ko se je po neprespani noči vrnil s pogajanj. Ni bilo nujno, da se bodo ta končala uspešno. Iz IMF, ki se uradno prav tako še ni izjasnil, so še pred začetkom pogajanj prišle novice, da pri tretjem paketu finančne pomoči Grčiji ne bodo več sodelovali zaradi prepočasnih grških reform in neusmiljenih pogojev posojilodajalcev. To bi s pogajanj odgnalo tudi Nemčijo, saj je kanclerka Angela Merkel izjavila, da brez IMF tudi njene države ne bo zraven. Predstavniki IMF so se vseeno udeležili pogajanj, a to ni pregnalo vseh zadržkov iz Berlina, kjer so opozarjali, da ne gre hiteti s pogajanji.
»Bolje temeljito kot bliskovito,« je prejšnji teden na twitterju zapisal Jens Spahn, državni sekretar na nemškem finančnem ministrstvu. V medijih so se konec prejšnjega tedna pojavile zgodbe, da si želi Nemčija več časa za pogajanja, ker hoče prisiliti Grčijo k temeljitim reformam, finančni minister Wolfgang Schäuble pa da sploh nasprotuje novemu triletnemu posojilu Atenam. Menda je podobno kot vplivni poslanec vladajočih krščanskih demokratov Ralph Brinkhaus menil, da bi lahko Grčijo pred stečajem, ki bi jo doletel v petek, če ne bi plačala dolga ECB, rešili tudi s premostitvenim posojilom. Tako so evropski voditelji že priskočili na pomoč Grkom julija, ko so kar dvakrat zamudili rok za plačilo podobnega dolga IMF.
Korenito in pogumno
Nemci hočejo od Grkov korenitejšo pokojninsko reformo in pogumnejšo privatizacijo, ugotavljajo gospodarski analitiki, na Leibnizovem inštitutu za raziskovanje gospodarstva (IWH) pri Univerzi v Münchnu pa so dokazali, da je Nemčija obogatela na račun krize v tej južnoevropski državi. Zaradi nje je imel največ koristi nemški javni sektor, ker so se zaradi večjega povpraševanja vlagateljev, ki so iskali varne naložbe v nemških vrednostnih papirjih, ter Nemcem prijazne politike evrodružine znižale obresti na javni dolg, pišejo raziskovalci Geraldine Dany, Reint E. Gropp in Gregor von Schweinitz v pred dnevi objavljeni študiji. Po njihovih izračunih, ki so, kakor so zapisali, »zelo zmerni«, je Nemčija, ki je doslej Grčiji posodila okoli 90 milijard dolarjev, v zadnjih petih letih na ta način privarčevala več kot 100 milijard dolarjev.
»To pomeni, da bi imela Nemčija koristi od grške krize, tudi če bi Grčija bankrotirala in ne bi mogla plačati nič od denarja, ki jim ga je nemška vlada posodila prek različnih kanalov (ESM, IMF ali neposredno).«
Včeraj smo v članku o reševanju grške krize zagrešili »tisočkratno« napako. Atene morajo Evropski centralni banki do petka vrniti 3,2 milijarde, ne pa 3,2 milijona evrov. Bralkam, bralcem in dolžnikom se iskreno opravičujemo.
