Tiskane izdaje
Berlin – Nemški podkancler in gospodarski minister Sigmar Gabriel bi z nasveti o strukturnih reformah pomagal Franciji, vse več ekonomistov in mednarodnih politikov pa upa, da jim bo skupaj s kanclerko Angelo Merkel prisluhnil tudi sam.
Vodilni nemški gospodarski inštituti so minuli teden potrdili strahove, da se po letih sončnega gospodarskega vremena nemška rast topi kot lanski sneg, nevarno se zmanjšuje tudi izvoz, in morda je samo vprašanje časa, kdaj se bo skrb vzbujajoč položaj odrazil na ponudbi delovnih mest in dotoku denarja v državni proračun. Liberalno-konservativni ekonomisti verjamejo, da si je konservativno-socialdemokratska koalicija krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel kriva sama, saj je prvo leto povečevala breme plač in pokojnin ter obračunavala s fleksibilnim delom. Po njihovem prepričanju tudi davki za korporacije niso dovolj konkurenčni.
»Strukturne reforme niso nekaj, kar naredimo vsakih deset ali dvajset let,« je za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung pojasnil tudi nizozemski šef evrskih finančnih ministrov Jeroen Dijsselbloem. »Nemčija mora paziti, da bo ostala konkurenčna, ne moremo se zanašati le na reforme izpred let, gledati moramo naprej.« Dijsselbloem je pohvalil reformna prizadevanja baltskih držav ter nekdanjih kriznih primerov Španije, Portugalske in Irske, poleg Francije in Italije se mora po njegovem prepričanju poboljšati tudi Nemčija. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble pa svari pred preveliko gospodarsko črnogledostjo. Med jesenskim zasedanjem Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu je poudaril, da je treba v območju evra sicer vztrajati pri varčevanju, v Nemčiji pa je še nekaj prostora za investicije.
Gospodarski položaj v Nemčiji po njegovem ni tako slab, podjetja ustvarjajo nova delovna mesta in država je še naprej gospodarska lokomotiva. Nemški finančni minister zavrača tudi vse glasnejše pozive, naj pozabi na uravnoteženi proračun, ki ga napoveduje za prihodnje leto. Schäubleju se v tem vsaj za zdaj pridružuje podkancler in gospodarski minister Sigmar Gabriel, socialdemokratski prvak pa se vendarle strinja z bolj temačnimi gospodarskimi napovedmi – a ne tudi z njihovo diagnozo. Meni, da nemško gospodarstvo trpi zaradi »slabega razvoja svetovne rasti, še posebej v Evropi«, omenja tudi ukrajinsko krizo in vojno v severnem Iraku. »Odločitev za najnižjo zajamčeno plačo in upokojevanje pri triinšestdesetih letih ne more biti vzrok za šibko nemško gospodarsko rast, saj bomo lahko učinek teh ukrepov ocenjevali šele, ko bodo začeli veljati.«
Nevarni Francija in Italija
Tudi drugi opazovalci še vedno verjamejo, da je največja nevarnost za območje evra in Evropo Francija. Skrbi jih tudi Italija, ki ji za letos prav tako napovedujejo negativno gospodarsko rast, a ta država že od lani ne presega maastrichtske meje največ triodstotnega proračunskega zadolževanja, merjeno v bruto domačem proizvodu, Francija pa je sporočila, da ji do leta 2017 proračunskega zadolževanja ne bo uspelo spraviti v maastrichtske meje. To pomeni, da jih bo kršila skoraj desetletje, narašča tudi skupni dolg, in če bo Franciji pošteno spodrsnilo, ne bo pomagal noben evropski reševalni sklad. Gospodarstvo te države je preveliko, poleg tega tudi Francija jamči za sklad, ki so ga ustanovili za pomoč dosedanjim kriznim državam skupne evropske valute.
Spiegel Online je poročal o nemških prizadevanjih za reformno pomoč največji trgovinski partnerici in sestavnemu delu nemško-francoske lokomotive evropskega združevanja. Po teh poročilih je podkancler Gabriel francoskemu premieru Manuelu Vallsu in gospodarskemu ministru Emmanuelu Macronu predlagal nemško-francosko raziskavo, ki naj pokaže najboljšo pot do reform in sodelovanja med državama. Vodila naj bi jo voditelj Instituta Jacquesa Delorsa ter profesor na berlinski Hertie School of Governance Henrik Enderlein in dolgoletni direktor bruseljskega inštituta Bruegel ter svetovalec francoskega premiera Jean Pisani-Ferry. Predloge naj bi predstavila novembra.
Izgubljeno desetletje?
»Sedanji položaj prinaša tveganje evropskega izgubljenega desetletja z nizko gospodarsko rastjo, visokimi dolgovi in brezposelnostjo,« verjameta gospodarska ministra obeh držav. »Kot največji gospodarstvi v Evropi Francija in Nemčija nosita še posebno odgovornost za vrnitev močne in trajne gospodarske rasti.« Nemški politiki si na vso moč prizadevajo, da akcija ne bi bila videti kot podučevanje Francije, čeprav jih po zadnjih podatkih o njihovi borni gospodarski rasti morda ne bi bilo treba tako skrbeti. Nekateri ekonomisti verjamejo, da bi se tudi Nemčija lahko zgledovala po nekdanjih kriznih državah, še posebej Španiji, kjer se po letih preusmeritve v izvozno gospodarstvo in drugih reformah gospodarski kazalniki tako izboljšujejo, da ji napovedujejo celo skorajšnje zmanjševanje brezposelnosti.
