Še bolj sproščati ali ne, to je zdaj vprašanje

Šestdeset milijard evrov na mesec za državne obveznice in druge vrednostne papirje očitno ni dovolj za zvišanje inflacije v evrskem območju, zato predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi namiguje na skorajšnjo razširitev ali podaljšanje evrskega kvantitativnega sproščanja. Naslednje zasedanje sveta ECB bo tretjega decembra.

»Pripravljeni smo ukrepati, če bo nujno,« je prejšnji četrtek na Malti povedal predsednik ECB Mario Draghi. Večina sveta ECB se je vsaj do zdaj strinjala o nujnih ukrepih, če inflacija ostaja rekordno nizka. In res se je septembra v območju z evrom spet znižala za 0,1 odstotka v primerjavi z letom pred tem, zato opazovalci pričakujejo najmanj podaljšanje sedanjega ambicioznega nakupovanja državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev po sedanjem okvirnem roku septembra 2016. K ciljni inflaciji malo pod dvema odstotkoma ne pomagajo niti rekordno nizke evrske obresti, ki ostajajo na 0,05 odstotka za ključno obrestno mero, 0,30 odstotka za mejno posojanje in minus 0,20 odstotka za deponiranje presežne vrednosti. Decembra se bo zato morda tudi zadnja znašla na muhi evrskih centralnih bankirjev, v tem primeru bodo morale banke za parkiranje denarja v ECB plačati še večje kazenske obresti.

Nadaljevanje denarne akcije

Finančni in drugi trgi so bili že ob takšnih namigih navdušeni in nemški borzni indeks Dax je med tiskovno konferenco predsednika ECB v nekaj minutah pridobil več kot dva odstotka vrednosti. Mariu Draghiju pripisujejo tudi odločenost, da prepreči dvig menjalne vrednosti evra nad 1,13 dolarja za evro, ki bi lahko prizadel izvoznike ter skupaj z njimi gospodarsko rast in zaposlovanje. V očeh večine članov sveta ECB bo nadaljevanje denarne akcije morda še bolj nujno tudi zato, ker se tudi v ameriški centralni banki (FED) še niso odločili za zvišanje obrestnih mer, čeprav bi ga trgi po sedmih letih že pričakovali – in se ga bali, saj tudi ameriško okrevanje, pa čeprav krepkejše od evrskega, ni takšno, kakršnega so poznali pred krizo.

Centralni bankirji na območju z evrom so kljub temu optimistični. Večina članov sveta ECB je že na avgustovskem zasedanju pozitivno ocenila program intenzivnega nakupovanja državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev, o katerem so se dogovorili januarja in ga začeli izvajati marca. Po njihovem prepričanju je ta pomagal stabilizirati inflacijska pričakovanja, znižal dolgoročne obrestne mere in menjalne vrednosti skupne evropske valute, gospodarstva evrskih držav pa so zaradi njega tudi laže prestala šoke zaradi grške krize. V drugem četrtletju letošnjega leta je tudi evropsko gospodarstvo raslo le s 0,4 odstotka, povprečna brezposelnost pa je še vedno pri visokih enajstih odstotkih, zato se spet oglašajo kritiki tako ekspanzivne denarne politike.

Odgovornost vlad za strukturne reforme

Nasprotniki se bojijo zmanjšanja pritiska za strukturne reforme, a predsednik Mario Draghi in drugi člani sveta ECB nenehno poudarjajo, da morajo ukrepati tudi vlade. »Pričakovanja do ECB so preprosto previsoka,« je pred kratkim izjavil član izvršilnega odbora ECB Benoît Coeuré. »Več kot se pričakuje od ECB, bolj se kaže, da nekaj primanjkuje drugod.« Tako kot predsednik Draghi v nobenem govoru ne pozabi poudariti odgovornosti vlad za strukturne reforme, ki dolgoročno edine spodbudijo rast in zaposlovanje. Tudi Coeuré meni, da je najpomembnejša naloga ECB cenovna politika in z njo skrb za ciljno inflacijo. Na konferenci v organizaciji nemških socialdemokratov je politike pozval k procesu »političnega zbliževanja« za spopadanje s šibkostmi evrskega območja, ki jih je poudarila grška kriza. »Zelo velika pričakovanja nas skrbijo, saj nimamo instrumentov za odgovor na vsa vprašanja. Niti nismo do njih upravičeni, to ni del našega mandata.« V ECB pa navajajo, da je dosedanje kvantitativno sproščanje pomagalo pri mehčanju rigidnosti kreditnih trgov v evrskem območju, kar je po njihovem prepričanju nujni pogoj za gospodarsko okrevanje. Podjetja in gospodinjstva so si v tretjem četrtletju letošnjega leta zagotovila več bančnih posojil kot prej. »Vpliv sproščanja je bil največji pri posojilih za podjetja,« navajajo v ECB, morda tudi zato, ker so banke poostrile pogoje za gospodinjstva. V Frankfurtu vidijo tudi znamenja lajšanja »finančne fragmentacije«, velikih razlik v posojilnih pogojih med močnejšimi in šibkejšimi deli evrskega območja, ti so se, na primer, zelo izboljšali v Italiji, ki je prej veljala za enega evropskih bolnikov.

Italija se pod premierom Matteom Renzijem, ki je ob nastopu za vsak mesec napovedal eno strukturno reformo, res vrača k večjemu gospodarskemu zdravju, kar pa še ni mogoče trditi za vse druge problematične države z evrom. Po analizi posojanja 141 bank na evrskem območju, ki jo omenjajo v ECB, je očitno, da so kreditni pogoji v Nemčiji, na Nizozemskem in v Španiji še vedno na isti ravni, Francija pa jih je celo zaostrila. Zaradi hudih težav manjših bank, ki s sedanjimi nizkimi obrestmi le težko poslujejo, se pritožujejo tudi v Nemčiji. Manjše banke so bile do zdaj hrbtenica nemškega gospodarskega razvoja, saj podpirajo delovanje malih in srednje velikih podjetij Mittelstand, po katerih slovi gospodarska velesila Evrope.

Delovanje v praksi, ne pa v teoriji

Drugi nasprotno verjamejo, da poceni evro še posebno pomaga nemškim podjetjem, nekateri pa ECB in drugim centralnim bankam, ki so se odločile za rekordno nizke obrestne mere in kvantitativno sproščanje, očitajo napačno razumevanje sedanjega gibanja cen. Nafta in plin sta se v preteklih dveh letih drastično pocenila, sadje in zelenjava pa sta zdaj vsaj v Nemčiji tudi za petino dražja kot pred letom dni, navajajo nemški mediji.

Podražile so se številne storitve, od frizerskih do prevozov s taksiji, v velikih mestih tudi najemnine, vsaj v osrednji evropski državi pa so se v preteklem letu povečale tudi plače.

Kritiki pa se čudijo, da ECB skupaj z drugimi vztraja pri ukrepih, ki se že do zdaj niso izkazali. »Omembe vredno: ECB je pripravljena razširiti program, ki je prinesel nasprotje od tistega, kar so načrtovali,« piše nemški ekonomist Henrik Müller. »Centralni bankirji in ekonomisti ne morejo niti napol napovedati, kaj se dogaja v resničnem gospodarstvu, kljub temu pa se delajo, kakor da nadzorujejo položaj.« Opozarja, da so Draghi in njegovi v zadnjih sedmih mesecih samo za nakupe državnih obveznic zapravili 360 milijard evrov in bodo to nadaljevali najmanj do vsote 1,1 bilijona. Namesto zvišanja tečajev obveznic in delnic, šibkejšega evra in višjih cen pa zaznavamo ravno nasprotno.

Nemški ekonomist navaja izumitelja kvantitativnega sproščanja in nekdanjega predsednika FED Bena Bernankeja, da ukrep deluje v praksi, ne pa tudi v teoriji. »V Evropi ugotavljamo, da ne deluje niti v praksi,« dodaja sam. Tudi nova šefica FED Janet Yellen okleva pred prvim višanjem obrestnih mer po letu 2006. Uradna stopnja brezposelnosti je v ZDA sicer nizka, odstotek Američanov, ki si res iščejo delo, pa že skoraj štiri desetletja ni bil tako nizek kot zdaj. In če je proračunski primanjkljaj pod nadzorom, se je v ZDA zelo povečal skupni dolg, na katerega bi vplivale tudi višje obresti.

Nekateri ekonomisti verjamejo, da kvantitativno sproščanje pomaga takoj po hudih finančnih krizah, kakršna je bila tako imenovana velika recesija po razkritju velikih tveganj pri financiranju ameriških nepremičnin.

Evropa je s svojim čakala celih pet let po razkritju nenadzorovanega zadolževanja številnih držav z Grčijo na čelu, že sedanje ameriške izkušnje pa naj bi dokazovale, da s poplavami poceni denarja ni mogoče usmerjati gospodarskega razvoj. Podobno nemoč lahko opazujemo na Japonskem, kjer centralna banka vse druge prekaša v nakupovanju vrednostnih papirjev, ne da bi spodbudila gospodarsko rast. Veliko Britanijo, ki se lahko pohvali z njo, pa prizadeva zastoj v povečevanju produktivnosti.

Ni prostora za dogmatizem

Kvantitativno sproščanje morda vendarle bolj pomaga državam ali območjem, ki hkrati resno preverjajo svoje banke in pri katerih so pogoji gospodarjenja tudi sicer dobri. Pri tistih, ki se s tem ne morejo pohvaliti, pa obstaja nevarnost umetnega nižanja menjalne vrednosti valut za pridobivanje izvoznih prednosti. Slišati je mogoče celo očitke, da sedanja ekspanzivna denarna politika razvitih držav k nižanju obrestnih mer za zmanjšanje menjalne vrednosti svojih valut sili tudi številne države v razvoju, velika količina denarja na trgih pa je v teh državah sokriva za hitro povečevanje zasebnega dolga. Ker je v denarnih zadevah le redko kje doseženo soglasje, tudi v tem primeru drugi oporekajo, da tudi v številnih prejšnjih hitro razvijajočih se državah ne oklevajo z agresivno denarno politiko. Kitajska gospodarska rast je kljub temu padla pod magično mejo sedmih odstotkov, kar je v primerjavi z drugimi še vedno neznansko veliko, ekonomisti pa se bojijo, da se v ozadju skriva še marsikaj. Brazilija, Rusija in nekatere druge države se že nekaj časa spopadajo s hudimi gospodarskimi težavami, ki nikakor niso le uvožene.

Ena redkih svetlejših luči med prejšnjimi hitro razvijajočimi se državami je Indija, ki je z Narendro Modijem tudi dobila strukturnim reformam naklonjenega predsednika vlade. Z njimi bi rad v državi, v kateri na trg delovne sile vsak mesec vstopi milijon mladih, do leta 2022 ustvaril sto milijonov novih delovnih mest in del industrijske proizvodnje v bruto domačem proizvodu povečal s sedanjih šestnajstih odstotkov na petindvajset. Indija ima še vedno številne pomanjkljivosti, od slabe strukture do slabo preglednih pogojev gospodarjenja, a je zdaj že veliko cenejša od Kitajske, kar cenijo številna tuja podjetja. Treba pa je tudi dodati, da ima v predsedniku centralne banke Raghuramu Rajanu enega najvplivnejših svetovnih ekonomistov, ki je FED že leta 2005 opozarjal na verjetnost nepremičninske in finančne krize. Zdaj dokazuje, da v ekonomski znanosti ni prostora za dogmatizem, in tudi sam znižuje obresti.

V Indijo vse raje investirajo tudi nemška podjetja, ki doma kljub poplavi denarja oklevajo z novimi vlaganji. »So za to krivi visoki dolgovi, ki obremenjujejo gospodarstvo, digitalizacija, ki znižuje cene, ali morda prirejene kitajske statistike?« sprašuje ekonomist Henrik Müller. »Ali pa prav številni posegi centralnih bankirjev na trgih?« Klasični liberalni ekonomisti verjamejo, da prevelika aktivnost centralnih bank izkrivlja cene in s tem tržne informacije, ki jih gospodarstvo potrebuje za ločevanje zrnja od plevela. Nekateri na seznam morebitnih grehov, ki jih lahko prinaša tako dolgotrajna ekspanzivna politika, dodajajo ustvarjanje novih finančnih balonov – in celo povečevanje neenakosti. Raziskava investicijske banke Credit Suisse kaže, da so si svetovni bogataši veliko bolje opomogli po zadnjih krizah kot revnejši, najbogatejši odstotek namreč premore že petdeset odstotkov celotnega globalnega bogastva. Del odgovornosti za takšen razvoj pa pripisujejo tudi ekspanzivni politiki centralnih bank, ki nagrajujejo tiste, ki nekaj že imajo.

Ob vsem tem ni presenetljivo, da je ameriški ekonomist Robert Johnson na nedavnem globalnem ekonomskem simpoziju v Kielu citiral Boba Dylana z verzi o gospodu Jonesu, ki ve, da se nekaj dogaja, a ne ve, kaj. Zdi se, da se v sedanjem zapletenem svetovnem finančnem dogajanju tako počutijo tudi številni njegovi kolegi.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.