Šestdeset let nemških »gostujočih delavcev«

Berlin – Do konca novembra je v Nemčiji kar 965.000 ljudi zaprosilo za azil, sporočajo z nemškega notranjega ministrstva. Sredi razburjenja, ki ga povzroča najnovejši val priseljevanja, pa se Nemci spominjajo 60. obletnice prihoda »gostujočih delavcev« med prvim gospodarskim čudežem po drugi svetovni vojni.

Mineva šestdeset let, odkar je Nemčija z Italijo sklenila dogovor o zaposlovanju, in ob tej obletnici se bo zagotovo zamislil tudi marsikateri Slovenec ali Slovenka. Sledili so namreč dogovori z drugimi državami in med tistimi, ki so se odpravili na delo v Zahodno Nemčijo, so bili tudi številni prebivalci nekdanje Jugoslavije. Na začetku so bili najbrž tako kot Italijani, Grki, Španci, Portugalci, Maročani, Tunizijci in Turki prepričani, da bodo le za krajši čas krepili družinske proračune, si morda zgradili hišo, kupili avto in pralni stroj, nato pa se vrnili domov – zdaj pa nekateri o obletnici prebirajo v Berlinu, Stuttgartu ali kje drugje v Nemčiji, kjer so se jim rodili otroci in vnuki in so se postarali tudi sami.

Vrnili tudi domov

Drugi so se postarani vrnili domov, fotografije iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja pa kažejo mlade ljudi, najprej moške, ki so v Nemčijo prispeli z vlaki z Apeninskega, Iberskega ali Balkanskega polotoka. Desetletje po drugi svetovni vojni je gospodarstvo porušene države že začelo rasti z eksplozivno hitrostjo in nenadoma je na vso moč primanjkovalo delavcev. Ko je socialdemokratski kancler Willy Brandt leta 1973 ustavil »gastarbajterski« vlak, je bilo v Zahodni Nemčiji že nekaj milijonov ljudi z drugačnimi kulturami in navadami.

Krščanskodemokratski kancler Helmut Kohl je takoj po nastopu nekaterim tujim delavcem za vrnitev domov ponujal več kot deset tisoč nemških mark.

»Integracija je možna le, če število pri nas živečih tujcev ne bo naraščalo,« piše v vladni izjavi iz leta 1982. Štirinajst tisoč »gastarbajterjev« je ustrezalo pogojem in se je s polnimi denarnicami vrnilo domov, a mnogim to nikakor ni bilo dovolj. »Ne moremo biti urad za posredovanje dela ali socialna služba vsega sveta,« nemški časopisi v razpravi v bundestagu navajajo besede mladega bavarskega parlamentarca, ki se mu je število vračajočih se zdelo odločno premajhno. Horst Seehofer je danes bavarski premier in oster kritik begunske politike kanclerke Angele Merkel.

Že prišleki iz prvega vala priseljevanja po drugi svetovni vojni pa si niso bili enaki. Tisti iz nekdanje Jugoslavije so večinoma veljali za dobre delavce in so jih nemški sodelavci in sosedje dobro sprejeli, pa čeprav so sami po delu raje odšli na pijačo k svoji »Stammtisch«, Slovenci pa so si domotožje radi zdravili v družbi svojih sonarodnjakov v društvih, športnih klubih in ob domači glasbi. Tudi italijanski priseljenci so v hladni državi na evropskem severu močno pogrešali tudi svojo hrano in način življenja in od dveh milijonov, ki so v petdesetih letih prispeli v Zahodno Nemčijo, se jih je dve tretjini vrnilo domov. Za njimi so ostale neštete italijanske restavracije, ki danes zaposlujejo tudi številne Kosovarje, Poljake in druge – ter novo nemško hrepenenje po espressu, olivnem olju in sredozemski »dolce vita«.

Najtežje je bilo Turkom

Najtežje je bilo stotisočem Turkov, ki so prišli in v velikem številu tudi ostali ter pripeljali še svoje družine, saj v domovini še dolgo ni bilo dela zanje. Skupaj z njimi je bilo težko tudi Nemcem. Na berlinski döner, sendvič z ovčjim mesom in veliko zelenjave, so se še navadili, veliko manj na z rutami pokrite ženske, nemškim šolam slabo prilagojene otroke in uboje iz časti, če se je hči zaljubila v Nemca ali kakšnega drugega »napačnega« fanta. Tudi sredi sedanjega vala v veliki večini muslimanskih beguncev z Bližnjega vzhoda in od drugod se Nemci najbolj bojijo ponovitve napak iz »gastarbajterskega« obdobja. »Povabili smo delovno silo, prišli pa so ljudje,« je znamenito izjavil Max Frisch, in Nemčija je na koncu spoznala, da se mora prilagoditi tudi sama. Obračunati je morala s svojim šolskim sistemom, ki je prej preveč upošteval povprečne otroke in tako zanemarjal vse, ki so odstopali.

Kljub vsem težavam pa so Nemci globoko spreminjali svoje gostujoče delavce − in ti njih. Prebivalci nekdanje Nemške demokratične republike, ki niso doživeli podobnega tujskega navala, so danes veliko manj strpni do priseljencev in beguncev. Tudi novi pa bodo morda spremenili tako sebe kot svoje gostitelje, pa čeprav je današnji čas drugačen od obdobij, ko so se gostujoči delavci domov odpravljali enkrat ali dvakrat na leto, otroke pustili starim mamam in so cele vasi ostale brez mož in očetov. Nemčija se je z njimi vendarle spremenila v priseljensko državo, in če se mnogi zaradi tega pritožujejo, so jim drugi hvaležni.