Škotske dileme: Glavobol ob morebitnem »Yes«

Bi morala sprejeti evro, kakšna bo usoda britanskega rabata, grozi učinek domin?

Objavljeno
16. september 2014 18.45
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Če bodo na referendumu na Škotskem zmagali zagovorniki neodvisnosti, se bo EU morala spoprijeti s kopico pravnih, tehničnih in političnih vprašanj, povezanih z nastankom nove države na ozemlju ene od članic.

V tednih pred referendumom se je Bruselj zavil v molk in tišči glavo v pesek. Glasnica predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa je ponavljale fraze: po­zdravljamo demokratični proces, v katerem bodo Škoti in britanski državljani odločali o prihodnosti Škotske. V ozadju molka je želja, da se s stališčem in ocenami posledic ne bi vpletali v kampanjo. Toda – jasno stališče Bruslja je znano že nekaj let: vsaka nova država, ki bi nastala iz članice, ne bo samodejno v EU, marveč bo morala zaprositi za članstvo in se pogajati o njem.

To je Barroso na začetku leta razlagal na BBC. Poleg tega je opozoril, da bi v evropskem svetu morali doseči soglasje vseh članic. Kočljivo je predvsem stališče Španije, ki bi utegnila nasprotovati vstopu Škotske, ker bi bila Katalonija lahko že naslednja na vrsti. Tudi v pismu zgornjemu domu britanskega parlamenta je Barroso decembra 2012 zapisal, da se pogodbe EU ne bodo več uporabljale na ozemlju nove države. Tako bi neodvisna Škotska v očeh Bruslja dobila status »tretje države«. Svarilo pred posledicami je nedvoumno.

Zagovorniki škotske neodvisnosti so na drugi strani prepričani, da bi v obdobju med referendumom in razglasitvijo neodvisnosti spomladi leta 2016 lahko končali pogajalski proces, ki bi temeljil zgolj na spreminjanju lizbonske pogodbe in ne na klasičnem postopku širitve, po katerem je članica Unije postala, denimo, Slovenija. Ena od težav je, da v Uniji ni precedensa za Škotsko. Pogojno bi bili lahko vsaj nekoliko primerljivi primeri danske Grenlandije (leta 1985 je izstopila iz ES) ali združitve Nemčije, s katero je ozemlje nekdanje NDR postalo del integracije.

Z neodvisno Škotsko bi se začela odpirati številna vprašanja. Ko bi se pogajala o članstvu, bi se morala načeloma zavezati – to velja za vse nove članice – k uvedbi evra in schengna, če si ne bi zagotovila izjem. Zagovorniki neodvisnosti si želijo ostati v območju funta, a v Londonu temu niso naklonjeni, češ, evrska kriza je pokazala, da denarna unija ne more delovati brez vzpostavljene fiskalne unije. Tudi uvedba schengna bi bila skoraj nepredstavljiva, saj preostanek Britanije ne bi bil v njem in prostega gibanja čez novo mejo ne bi bilo več. Zaplete bi lahko pričakovali na finančnem področju, pri financiranju EU. Škotska bi bila v Uniji neto plačnik.

Na kocki je veliko več

V okviru Združenega kraljestva lahko uživa poseben rabat pri vplačilih v bruseljsko blagajno. Londonu ga je pred 30 leti zagotovila Margaret Thatcher in danes znaša okoli 3,5 milijarde evrov na leto. Negotovo je, ali bi druge članice dovolile Škotski, da prevzame sorazmeren delež rabata, ki je ena od najbolj kočljivih stvari v EU in jabolko spora med vsakimi proračunskimi pogajanji. Enako velja za prevzem številnih drugih britanskih izjem (opt outov). Nadalje je negotovo, kaj bi se zgodilo v evropskem parlamentu. Bi Škotska morala dobiti nove poslance?

Če bi leta 2016 postala 29. članica EU, bi najbrž morala dobiti še svojega evropskega komisarja. Tako kot Hrvaška, ki ima od vstopa 1. julija lani v Bruslju komisarja Nevena Mimico. Če ji po razglasitvi neodvisnosti ne bi uspelo postati članica, bi bila izločena iz notranjega trga EU z vsemi negativnimi posledicami. Državljani drugih članic Unije, ki živijo na Škotskem, in Škoti, živeči v drugih članicah, bi imeli drugačen status kot doslej.

V Bruslju si morajo beliti glavo še z vprašanjem, kakšne posledice bi imela neodvisnost Škotske na britanski referendum leta 2017. Škotska je sicer naravnana pro­evropsko in vladi v Londonu očita, da z evroskeptično politiko škoduje škotskim interesom. Razlog za večjo naklonjenost Škotov so med drugim obilne kmetijske subvencije in naložbe iz skladov EU. Toda: z odhodom Škotske na svoje bi se v preostanku Britanije povečal delež zagovornikov izstopa, ki bi imel dramatične posledice za celotno evropsko politiko.

Zanemarljiv ni niti grozeč učinek domin. Če bi Škotski uspelo doseči neodvisnost in v naslednjih letih ostati del EU, bi ob Kataloniji lahko šle po enaki poti še druge regije, nezadovoljne s svojim statusom: Flandrija, Baskija, Južna Tirolska ... Z velikim številom novih držav in pol ducata držav z Balkana, ki imajo perspektivo članstva, bi bila Unija še bolj razdrobljena in že tako zapleteni procesi odločanja v njej bi postali še bolj kaotični. Skratka, na škotskem referendumu je na kocki veliko več kot prihodnji status enega od delov Združenega kraljestva.

Neodvisna Škotska bi morala zaprositi za članstvo tudi v okviru Nata. Strateško kočljivo je vprašanje podmornic z jedrskimi konicami (celoten britanski arzenal), nameščenih v mornariški bazi Clyde na Škotskem, ki naj bi bile umaknjene. Neodvisnost Škotske (tretjina britanskega ozemlja in 5,3 milijona prebivalcev) bi vplivala tudi na razmerje moči med velikimi silami v Evropi. Okrnjena Britanija bi, denimo, že imela manj prebivalcev kot Italija.