Skrajne ideologije: Frustracije volivcev si zaslužijo odgovor

Sporočila, ki jih mainstream politika pošilja volivcev, bi nas morala skrbeti ravno toliko kot jezik nacionalpopulistov, ki ji dihajo za ovratnik. Uveljavljene stranke z njimi namreč kažejo, kako so v procesu odmišljanja problemov sodobnega časa izgubile oziroma zaigrale sposobnost prepričevanja in poslušanja lastnih volivcev.

Rešitve, ki jih ponujajo zagovorniki skrajnih ideologij, ultradesničarji in populisti, niso le moralno sporne, ampak so same po sebi tudi kontradiktorne. Popolno zapiranje nacionalnih meja pred vplivi drugih okolij, izpostavljanje ene same vere kot ključnega izvora zla v svetu, gojenje iluzij o ustvarjanju homogenih nacionalnih skupnosti v času, ko globalizacija predira vse družbene pore, postavljajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov. Kako, torej, da ljudje ne prepoznajo njihove kratkovidnosti, posledic, ki bi jih ta najverjetneje imela za družbene, medetnične in medverske odnose, za liberalne vrednote? Liberalni mediji nanjo vendarle vse skozi opozarjamo. So res tako neuki, provincialni, brez kakršnega koli občutka za ideje svobode in enakosti, za sočloveka v stiski, ker izražajo pomisleke o varnosti, odprtih mejah, pozitivnih ekonomskih vidikih migracij, vplivu teh na njihove skupnosti in (ne)posrednih socialnih posledicah?

Sodeč po obnašanju njihovih izvoljenih predstavnikov, frustracije vidnejših segmentov volilnega telesa niso legitimne in si zaradi tega tudi ne zaslužijo odgovora. Ali pa si zaslužijo odgovor, ki to ni.

Popravki v zadnjem trenutku

Milijoni francoskih volivcev so na regionalnih volitvah prejšnjo nedeljo svoj glas oddali skrajno desni Nacionalni fronti, ki je v večini regij dobesedno pometla s konkurenco. Kakšen bo izid drugega kroga, je bilo težko napovedati, toda večina svobodoljubnih politikov se je nadejala, da ji bo svoje skrajne tekmece še enkrat uspelo premagati, ne s pomočjo prepričevanja volivcev, da enotno zavrnejo hitre odgovore, ki jih ponuja Marine Le Pen, ampak na račun taktičnega glasovanja. Le kaj bi vladajoči socialisti in zmerna desnica počeli brez volilnega sistema, ki omogoča popravke v zadnjem trenutku, ni povsem jasno, vprašanje pa je, če bi vladali.

Marine Le Pen je uspelo stranko, ki jo je ustanovil njen oče, spremeniti v glas tistih, ki imajo občutek, da so svojega izgubili. Odgovori, ki jih ponuja, zagotovo ne bodo rešili problemov, s katerimi se ubada Francija. Preprosto so nezadovoljivi. Toda njihova ključna lastnost je, da so izrečeni v vakuumu politične odgovornosti. Kot je v Guardianu nedavno zapisala kolumnistka Natalie Nougayrède, nekdanja urednica francoskega Le Monda, Nacionalna fronta gradi uspeh na zgrešenih odločitvah francoskih političnih elit. »Njen gospodarski program temelji na izoliranju države znotraj Evrope in znotraj sveta; njena družbena vizija je zgrajena okoli mitične, homogene Francije, ki ni nikoli obstajala. Tisto, kar prodaja, je iluzija. Ljudje pa jo kupujejo samo zaradi tega, ker imajo tako malo drugega na razpolago.«

Francija v tem pogledu ni nobena izjema, čeprav so njene težave specifične. Vsaj določen del prebivalstva znotraj vsake družbe, tudi tistih najbolj liberalnih, goji stereotipe in sovražna čustva, ob katerih bi nas moralo skrbeti. Toda vzpon populistov v Evropi in v drugih zahodnih državah v veliko primerih kaže, kako so uveljavljene stranke izgubile sposobnost prepričevanja in s tem odtujile precejšen del tistih ljudi, ki so jim nekoč zaupali. Do problemov, kot so revščina, migracije in varnost, so se obnašale indiferentno, njihovo »reševanje« pa s tem prepustile svojim skrajnim tekmecem.

Odgovornost levice, odgovornost desnice

Nekateri za to krivijo predvsem levico. Douglas Murray, vplivni britanski konservativni komentator in avtor knjižnih del o vlogi islama v zahodnih družbah, že dalj časa poudarja, kako vladajoče politične strukture v strahu pred tem, da bi izzvale revolt svojih najbolj zagrizenih podpornikov, aktivno sodelujejo v tlačenju legitimnih skrbi in zaviranju normalne razprave o vprašanjih, povezanih s priseljevanjem in demografskimi spremembami. Celo do te mere, da so nekatera od teh prevzela obliko tabujev: kdor koli se je uprl prevladujočemu mišljenju o pozitivnim vidikih priseljevanja ali popolnemu odpiranju nacionalnih meja, je bil namreč hitro označen za nestrpneža.

To je pripomoglo k vzponu skrajnih političnih osebnosti, kot sta Marine Le Pen v Franciji in Donald Trump v ZDA. »Zaradi levice je bila cena vstopanja v razpravo za večino ljudi previsoka,« poudarja Murray. »Edini ventil za sproščanje skrbi je ščasoma postal nekdo, ki pravi 'ven z njimi'.«

Precejšen del odgovornosti za tisto, kar Murray obtožuje levico, bi lahko posplošili na uveljavljene politične stranke, tudi tiste na desnici, ki so nekatere od problemov in skrbi prepoznale prepozno ali pa jih namenoma prezrle. Tradicionalna politika se ni bila zmožna ali pa se preprosto ni želela odzvati na frustracije svojih volivcev, ti pa so se zaradi tega čedalje bolj zatekali k skrajnim alternativam. Ironija je v tem, da je z ignoriranjem problemom le legitimizirala tisto, kar je počela nasprotna stran.

Nacionalpopulisti ponujajo lahke odgovore na kompleksna vprašanja. Enake nedoslednosti bi lahko obtožili tudi vse tiste svobodomiselne skupine ljudi, ki so v ščitenju vrednot v nedogled pripravljeni zagovarjati status quo. Prva in povsem pravilna reakcija zagovornikov svobode, demokracije in liberalnih vrednot na porast skrajnih ideologij mora biti njihova obsodba. Toda zgolj obsojanje ali ignoriranje skrajnih idej, naj se nam zdijo še tako neumne ali zgrešene, samo po sebi ne bo rešilo nič, kaj šele pomagalo ustaviti njihovo širjenje.

Pojavljajo se ugibanja, da je podpora zagovornikom skrajnih ideologij dosegla vrhunec. Tudi če je v njih kaj resnice, to nikakor ne bi smel biti signal etabliranim strankam, da lahko v prihodnosti delajo iste napake, kot so jih do sedaj. Nasprotno, sporočila, ki jih pošiljajo svojih volivcem, bodo morale prilagoditi. Predvsem zato, ker vprašanja migracij, varnosti, socialnih razlik ne bodo kar izginila, ampak se bodo po vsej verjetnosti še poglabljala.