TTIP in CETA: Evropa (še) brez govedine s hormoni

Bruselj – S klorom razkuženi­ piščanci, hormoni v govejem mesu, privilegiji multinacionalk, nižji okoljski standardi, zmanjševanje pravic delavcev, grožnja evropskemu filmu … Med razpravo na stari celini o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki je še v fazi pogajanj, je seznam kritikov in kočljivih vprašanj čedalje daljši.

V senci razprav o sporazumu z ZDA, ki se uradno imenuje čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), so evropski pogajalci spravljali pod streho podoben sporazum s Kanado. Imenuje se celovit gospodarski in trgovinski sporazum (CETA). Pogajanja o njem so trajala pet let, do konca so bila pripeljana sinoči na vrhu EU in Kanade v Ottawi. Zanje se ni zanimal skoraj nihče, dokler niso bile odkrite vzporednice z »gospodarskim Natom«, ameriško-evropskim sporazumom. Rešitvam, kakršne so v njem, bi se namreč težko ognili v sporazumu z ZDA.

Proti temu je bila v EU oblikovana široka fronta nasprotnikov, v kateri so levičarska gibanja, sindikalisti, okoljevarstveniki, nacionalisti, kritiki globalizacije ... Drugače kot nekdaj, ko so bili prostotrgovinski sporazumi široko razumljeni kot korak k večji blaginji vseh, pogajanja o sporazumu z ZDA spremljajo strahovi, da bo njegova vsebina koristila bolj ali manj le multinacionalkam in veleindustriji. Na drugi strani naj bi Evropi v imenu svobodne trgovine z druge strani Atlantika vsilili nižje okoljske, potrošniške in socialne standarde.

Jabolko spora je zaščita investitorjev

Ko je evrokraciji vsaj za silo uspelo odpraviti strahove ljudi, da bodo ena od posledic TTIP, denimo, s hormoni »obogateni« ameriški goveji zrezki na evropskih krožnikih, je jabolko spora postala zaščita investitorjev. Takšna klavzula poenostavljeno pomeni, da lahko investitor, ki je vložil kapital in odprl tovarno, z arbitražnim postopkom izposluje odškodnino, če je država gostiteljica po njegovem prihodu zaostrila standarde. Tako bi ameriški lastnik kemične tovarne v EU lahko zahteval od države odškodnino, če bi začela veljati strožja pravila, zaradi katerih bi utrpel poslovno škodo.

Glede sporazuma s Kanado takih zadržkov dolgo ni bilo. Odprava carin in uskladitev industrijskih standardov naj bi blagodejno učinkovali na opešano evropsko gospodarstvo, zagon rasti in odpiranje delovnih mest. Zunanjetrgovinska menjava s Kanado bi se po bruseljskih projekcijah lahko z 58 milijard evrov povečala za skoraj četrtino. V EU so ponosni na dosežek, da Kanada ne bo mogla izvažati v Evropo govedine s hormoni. Toda: ker vključuje klavzulo o investicijah, so se nad sporazumom začeli zbirati temni oblaki.

Četudi so se pogajanja končala skladno z mandatom, ki ga je evropska komisija dobila od članic, kritiki ugotavljajo, da bi klavzula lahko postala model za sporazum z Ameriko. Naenkrat so zakrožili argumenti, da bodo ameriški investitorji z najboljšimi odvetniki na svetu lahko iztožili odškodnino, če v EU ne bodo smeli pridobivati nafte in plina iz skrilavca. Tudi zvišanje minimalne plače v kateri od članic bi lahko pripeljalo do arbitražnega postopka, ker bi se z višjimi stroški dela zmanjšal dobiček investitorja.

Protiameriški refleks nemških socialdemokratov

Pod pritiskom kritik v nemški vladi bentijo, da klavzule res ne bi smelo biti v sporazumu. V nemški socialdemokraciji – protiameriški refleks v njenih vrstah že tako ni redek – na čelu s podkanclerjem in gospodarskim ministrom Sigmarjem Gabrielom zahtevajo nova pogajanja s Kanado in črtanje klavzule. Po njihovi logiki je klavzula med pravnimi državami odveč. Posebno kočljivo je, da arbitražni postopki ne potekajo pred uradnimi sodišči, marveč nepregledno z arbitri. Negotovo je, ali bi evropski parlament sploh ratificiral sporazum s tako klavzulo.

Evropski komisar za trgovino Karel De Gucht pred koncem mandata odločno zavrača nova pogajanja s Kanado, saj da bi z njimi tvegali propad sporazuma. »Gospod De Gucht je na poti v pokoj,« je Gabriel sporočil komisarju izza govorniškega odra v nemškem bundestagu. Več voljnosti glede sporazuma pričakuje od nove evropske komisije pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja, ki je se je že postavil po robu investicijski klavzuli v sporazumu z ZDA. »To je populistična in čustvena debata, ki se še podžiga na internetu,« je nizozemski komisar v FAZ ošvrknil Junckerja in druge kritike.

Za članice EU so takšne klavzule že desetletja običajna praksa, saj so z drugimi državami sklenile okoli 1200 investicijskih sporazumov. Tudi industrijsko razvite države in članice EU jih sklepajo med sabo. Navsezadnje, Nemčija ima že več kot dve desetletji sklenjen sporazum o vzajemni zaščiti investicij s Slovenijo, po katerem se nesoglasja glede naložb ne rešujejo pred rednimi sodišči, marveč na arbitražnem razsodišču. To je v mednarodni trgovini normalna praksa, saj si vpleteni želijo, da se odloča na nevtralnem, nepristranskem terenu.

Seveda je kar nekaj strahov, povezanih s sporazumom z ZDA, upravičenih. Pogajanja so na začetku potekala v strogi tajnosti, šele po pritisku nevladnih organizacij je Bruselj nekoliko odškrnil vrata. Tako naj bi si industrija in nezadovoljna civilna družba lahko ogledali dokumente. EU je po članicah začela kampanjo, s katero naj bi odpravila strahove ljudi pred sporazumom. Koristi sporazuma za gospodarstva na obeh straneh Atlantika so povsem očitne. Poleg tega je tradicionalni Zahod oblikoval trgovinski prostor s skoraj milijardo prebivalcev in velikim strateškim pomenom.