Tiskane izdaje
Na Hrvaškem odzivov na odločitev iz Strasbourga skorajda ni bilo, razen da so spletni in elektronski mediji povzemali poročila hrvaške tiskovne agencije. Eden od vzrokov je bržkone ta, da je bil danes pri njih državni praznik telovo. Pričakovati je, da se bo v prihodnjih dneh zvrstilo kar nekaj odzivov na omenjeno odločitev.
Slovenski predstavniki posamičnih izjav niso dajali, so pa iz vlade sporočili: »V današnji odločitvi sodišče žal sledi logiki lanske sodbe v zadevi Ališić, kar pomeni, da Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana tudi v drugih morebitnih primerih prek ESČP ne bo mogla izterjati terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij. Republika Slovenija, ki kot članica Sveta Evrope po eni strani odpravlja kršitev človekovih pravic in izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti, je po drugi strani upravičena do poplačila terjatev Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana do hrvaških podjetij.
Pristojni resorji bodo temeljito preučili nadaljnje možne korake, glede na današnjo odločitev sodišča. Vlada bo izkoristila vse možnosti, tudi pravne, da se doseže pravična rešitev tega vprašanja. Ta pa je lahko samo takšna, da se dolgovi do Ljubljanske banke poplačajo, še zlasti ker je ESČP naložilo Sloveniji poplačilo njenih varčevalcev.«
Vojko Volk: Od paradoksa
Vaš prvi komentar na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice glede tožbe stare LB zoper Hrvaško za poplačilo dolga, ki ga ima do banke hrvaška tovarna sladkorja IPK Osijek?
Sodbe in odločitve sodišča je treba spoštovati. Kljub temu da se je sodišče iz postopkovnih razlogov razglasilo za nepristojno, je ta odločitev svojevrsten paradoks. Isto sodišče je namreč v zadevi »Ališić« pred kratkim presodilo, da terjatve klientov LB g. p. Zagreb niso stvar nasledstva, ampak gre za odnos »banka-klient«. A že v zadevi »Ališić« sodišče poplačila sploh ne naloži banki, ampak slovenskemu proračunu. Namesto spoštovanja načela »naj vrne tisti, ki je vzel« je bila nekakšna kolektivna kazen, vredna kar pet odstotkov slovenskega proračuna, naložena nič krivim slovenskim davkoplačevalcem. Nama denimo, ki nisva nikomur nič vzela, plačati pa morava. V primeru Icesave, ko so tujci želeli, da jim država Islandija iz proračuna povrne izgubljene vloge, je sodišče EFTA presodilo povsem drugače.
Prvi pregled razsodbe kaže, da se sodišče razglaša za nepristojno, vendar hkrati pojasnjuje nasledstveni proces, na podlagi katerega je tudi odločilo v lanski bančni zadevi »Ališić«. To zagotovo utegne privesti do kar nekaj paradoksov?
Res je. Prvi paradoks je ta, da sodišče v razlagi svoje nepristojnosti kot vzrok navede, da je LB g. p. Zagreb v državni lasti in s tem »vladna organizacija«, karkoli že to pomeni. Po tej logiki bi se sodišče, če bi bila banka zasebna, sojenja lotilo. A dejstvo je, da ima LB g. p. Zagreb svoje premoženje, za več kot milijardo evrov terjatev do hrvaških podjetij, v lasti ima nepremičnine, tudi tretjino stolpnice svojega sedeža v Zagrebu, vendar sodišče to na žalost ignorira.
Ali je sploh mogoče, da LB nekako le poplača dolgove, ki zdaj znašajo že skoraj poldrugo milijardo evrov? Zdi se, kot da bi morda nastal še kak paradoks.
To je zagotovo mogoče, obstajajo tudi druga sodišča, navsezadnje je mogoče terjatve LB g. p. Zagreb tudi prenesti na koga, ki bo uspešnejši pri izterjavi dolgov in prodaji nepremičnin v njeni lasti. Odkar je Hrvaška članica EU, obstaja možnost, da se na Hrvaškem končno pojavi neka slovenska banka, morda NLB, ki bo zmogla administrativno in finančno rešiti tudi status nesrečne LB g. p. Zagreb. Ni mogoče sprejeti, da bi vse to premoženje LB g. p. Zagreb ostalo večno mrtev kapital te napol žive banke v lasti slovenske države. A o tem bi morali več vedeti tisti v Sloveniji, ki so pristojni za to, da LB g. p. Zagreb upravljajo. Lahko pa že zdaj povem, da bo v primeru uspešne izterjatve dolgov LB g. p. Zagreb lahko nastal še en paradoks; namesto varčevalcem bo šel denar na račun banke, ki bo izterjavo izpeljala in bo denar lahko tudi zadržala, namesto da bi ga vrnila v proračun, ker bomo varčevalce že pred tem poplačali slovenski davkoplačevalci.
