Tiskane izdaje
Evrska obrestna mera za deponiranje presežne vrednosti je z minus 0,30 odstotka še nižja kot prej, 1,1 bilijona evrov vredno kvantitativno sproščanje so v Evropski centralni banki s podaljšanjem do spomladi 2017 povečali za še 400 milijard. Zadnje zasedanje sveta Evropske centralne banke (ECB) so trgi kljub vsemu pospremili s pretresi, in to je bilo še pred odločitvami ameriške FED o obrestnih merah.
Ekspanzivna denarna politika evropske in številnih drugih svetovnih bank ima tudi zaprisežene zagovornike. »Ne smemo pozabiti, da so prav konservativni ekonomisti v Evropski centralni banki več let cenili cenovno stabilnost,« piše komentator revije Spiegel in časopisa Financial Times Wolfgang Münchau. »Potem pa se je zgodilo nekaj, na kar konservativna duša ni bila pripravljena: inflacija se je spustila pod ciljno in konservativne duše ne govorijo več o cenovni stabilnosti, ampak o finančni stabilnosti in drugih sekundarnih ciljih, o tistem torej, kar so prej zanikali in podcenjevali.«
Intelektualna korupcija
So levi in so desni ekonomisti, a v Nemčiji so samo zadnji, nadaljuje eden bolj znanih »neokeynesijanskih« ekonomistov in nadaljuje z uničujočo oceno: »Med temi pa se je v preteklih letih razširila intelektualna korupcija.« Tiste nemške ekonomiste, ki so ostro kritizirali tudi zadnje ukrepe ECB, bi morali po njegovem prepričanju vprašati, kako si predstavljajo vračanje cenovne stabilnosti.
In res je inflacija v evrskem območju tudi novembra dosegala le desetinko odstotka, zato želi predsednik Mario Draghi skupaj s tistimi člani sveta ECB, ki ga podpirajo, bančno posojanje spodbuditi s še bolj negativnimi obrestmi za deponiranje presežne vrednosti ter rekordno nizkimi drugimi. Od zdaj bodo morda kupovali tudi mestne, občinske in druge vrednostne papirje.
Govori pa se, da bi Draghi želel uvesti še bolj velikopotezne ukrepe, a zanje v svetu ECB ni dobil podpore in finančni trgi so se po zadnji tiskovni konferenci vznemirili, evro je pridobil na vrednosti. »Količina denarja v obtoku se je v preteklih letih povečevala veliko prepočasi,« verjame Münchau in opozarja, da tudi nekdanji nemški vrhovni ekonomist ECB Otmar Issing ciljne inflacije ni postavljal v bližino ničle, saj je v tem primeru nevarnost za deflacijo prevelika. Ekonomist svojim kolegom celo očita zavestno vznemirjanje državljanov. »V Nemčiji se zaupa ljudem s profesorskimi nazivi, tako kot so pri merjenju izpušnih plinov zaupali Volkswagnu.« Najznamenitejši med »desnimi« nemškimi profesorji, ki tako motijo »levega« ekonomista Münchaua, je najbrž Hans-Werner Sinn iz münchenskega Ifa, ki je tudi ostro kritiziral zadnjo širitev kvantitativnega sproščanja ECB.
»Program kvantitativnega sproščanja je že do zdaj dosegal ogromne razsežnosti in močno razvrednotil evro,« je zapisal odhajajoči predsednik münchenskega inštituta. »To pa je tudi vse, kar ECB potrebuje za srednjeročno inflacioniranje evropskega gospodarstva. To je tudi njen cilj. Več od tega bi bilo ob že doslej opaznih močnih učinkih pretirano.« Tam, kjer Münchau vidi neobstoječo inflacijo, Sinn opozarja, da so se cene nekaterih dobrin po začetku kvantitativnega sproščanja. Sumi, da si ECB ne prizadeva za cenovno stabilnost, ampak za reševanje propadlih držav in bank.
Odkritje malo znanega programa centralnih bank
Takšne strahove še povečuje odkritje javnosti le malo znanega programa centralnih bank evrskega območja o nakupih državnih obveznic s kratico Anfa (Agreement on non-financial assets), nastalega po izbruhu evrske krize. Zdaj se ve, da je nekaj centralnih bank med letoma 2006 in 2012 nakupilo za 510 milijard evrov vrednostnih papirjev, do konca leta 2014 pa se je vsota povečala celo na 720 milijard evrov. Med najaktivnejšimi so bile italijanska, francoska, irska, belgijska in grška centralna banka.
Dogovor je odkril nemški ekonomist Daniel Hoffmann, ki se je med pisanjem disertacije ECB v krizi še posebno osredotočil na tisto, kar centralne banke v svojih poročilih navajajo pod naslovom »razni drugi izdatki«, ne da bi natančno pojasnile, za kaj gre. Opazil je, da se je ta postavka pri nekaterih po izbruhu evrske krize močno povečala.
Ko so novinarji nemškega časopisa Welt am Sonntag na zadnji tiskovni konferenci po zasedanju sveta ECB o tem vprašali predsednika Maria Draghija, je bil po prepričanju nekaterih videti razburjen. Odgovoril je, da je nakupne strategije nacionalnih centralnih bank težko razumeti, a da lahko izključi monetarno financiranje (držav), sicer pa naj novinarji o tem raje vprašajo nacionalne centralne banke. Še med tiskovno konferenco so nekateri navzoči po twitterju poročali o »neprepričljivem« Draghijevem odgovoru ter da je italijanska najbolj nakupovala obveznice prav v času, ko je bil njen guverner – Mario Draghi.
Na spletni strani ECB je zdaj mogoče prebrati obrazložitev sporazuma med devetnajstimi centralnimi bankami evrskega območja, ki »postavlja pravila in omejitve za nakupe, povezane z njihovimi državnimi nalogami«.
Poudarjajo, da gre za finančno neodvisne ustanove, ki poleg spodbujanja cenovne stabilnosti v evrskem sistemu izpolnjujejo tudi domače naloge »in takšne funkcije ne bi smele biti razumljene kot del funkcij ESCB«, evropskega sistema centralnih bank. In zakaj javnost o tem ni bila obveščena? Pravzaprav je bila, je mogoče sklepati iz odgovorov iz Frankfurta. Nekatere centralne banke, na primer belgijska in švedska, po prepričanju ECBN objavljajo natančnejše informacije o svojih »nemonetarnih portfoljih«, s katerimi je bilo te mogoče slediti že prej. Obstajajo tudi navodila o upravljanju domačih sredstev v evrskem sistemu, sicer pa gre pri Anfa le za tehnični instrument, ki naj zagotovi, da ta ne bodo vplivala na monetarno politiko.
»Najboljše pri evru je, da lahko v kleti tiskamo denar, ki je tudi v drugih državah priznan kot plačilno sredstvo,« je obvestilo kritiziral že omenjeni Ifov Hans-Werner Sinn. »Škandal je, da ECB o tem ni dovolj informirana,« ocenjuje še en nemški profesor Lars Feld, eden od »modrecev«, ki svetujejo nemški vladi. Evropska centralna banka bi morala po njegovem prepričanju zagotoviti, da njene članice ne financirajo državnih proračunov skozi zadnja vrata.
Karkoli za rešitev evra
Objava pojasnil na vrhu spletne strani ECB kaže, da se hoče Draghi čim hitreje usmeriti k svojemu temeljnemu poslanstvu »karkoli bo treba« za rešitev skupne evropske valute, kot je obljubil že poleti leta 2012. Po prepričanju številnih analitikov je večji problem to, da Draghi številnih vlad v območju evra ni uspel prepričati o strukturnih reformah v zameno za ohlapno denarno politiko. Skoraj ni tiskovne konference ECB, na kateri ne bi njen predsednik poudarjal nujnost reform za povečanje produktivnosti ter zmanjšanje proračunskega primanjkljaja v evrskih državah, kritiki pa očitajo, da se dogaja prav nasprotno: zaradi nizkih stroškov zadolževanja reforme odrivajo v prihodnost.
V takšnem položaju velika večina analitikov pričakuje skorajšnji ameriški prelom z dolgoletno politiko poceni denarja, da bi z višjimi obrestmi odvzeli nekaj zraka morebitnim finančnim balonom in si s slovesom od skoraj ničelnih obresti ustvarili nekaj manevrskega prostora za ukrepanja v prihodnjih krizah. Pred zasedanjem ameriške centralne banke (FED) v sredo je za najverjetnejši scenarij veljalo prvo zviševanje obrestnih mer po devetih letih. Brezposelnost je s petimi odstotki brezposelnosti nizka, gospodarska rast pa z 1,5 odstotka v tretjem četrtletju razmeroma visoka. Inflacija je tudi v ZDA še vedno zelo nizka, čeprav številni ekonomisti to pripisujejo tudi rekordno nizki ceni nafte in drugih fosilnih goriv.
Prikrivanje
Vsaj v Rusiji in morda tudi na Kitajskem se zahodni raziskovalci mednarodnih odnosov bojijo še večjega prikrivanja domačih gospodarskih težav z zapletanjem v zunanjepolitične krize, čeprav vsaj v primeru azijske velikanke upajo, da bo nadaljevala iskanje novih poti do blaginje prebivalstva po desetletjih naslanjanja na izvoz. Mnogi pa opozarjajo, da tudi rast v ZDA ni tako trdna, kot kažejo uradne statistike, in tudi resnična brezposelnost naj bi bila večja od tiste, ki kaže število iskalcev zaposlitve. Vse to bo posredno vplivalo tudi na dogajanja na mednarodnih kriznih žariščih in s tem tudi na Evropo, ki jo prizadeva zgodovinski naval beguncev in strah pred islamskim terorizmom.
Tudi brez tega pa se bo morda že pred pomladjo 2017 spet zaostrilo vprašanje, ali ekspanzivna denarna politika države spodbudbuja k boljšemu razvoju ali pa tega bolj kot ne ovira – in kakšna valutna razmerja v resnici potrebuje svet. Vsaj pri baselski Banki za mednarodne poravnave BIS, ki jo imenujejo tudi centralna banka centralnih bank, so še pred zasedanjem FED svarili pred nezadovoljivim gospodarskim položajem v številnih razvijajočih se državah, katerih dolarski dolg se je po letu
2009 skoraj podvojil. Opozarjajo tudi pred notranjim dolgom tako imenovanih industrijskih sil. »Med ravnanjem trgov in temeljnimi konjunkturnimi podatki je očitna napetost, ki se nekoč mora sprostiti,« ocenjuje voditelj valutnega in gospodarskega oddelka BIS Claudio Borio.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
