Vrh v Ufi: Ko poči balon globalnega optimizma

Bila je neprijetna koincidenca, ko so se najvišji voditelji držav Bricsa (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) v sredo zbrali v ruskem mestu Ufa in na prvo mesto dnevnega reda uvrstili konkretizacijo nove denarne ureditve, in to zgolj zato, da bi usmerili pozornost na kitajske borze, na katerih se je zgodil veliki zlom.

Za gostitelja Vladimirja Putina, kitajskega predsednika Xi Jinpinga, indijskega premiera Narendra Modija, brazilsko predsednico Dilmo Rousseff in južnoafriškega predsednika Jacoba Zumo bi moralo biti srečanje v Ufi priložnost, da skupaj proučijo vzroke za krizo v območju evra in pretehtajo možnosti za reševanje Grčije s pomočjo svojih novih institucij. Nenadoma se je pokazalo, da je prav Kitajska, ki je veljala za najmočnejši člen pet­članske verige, podlegla krizi, ki utegne prerasti v bistveno resnejši globalni problem od neplačanega grškega dolga.

Borza v Šanghaju kot bankomati v Grčiji

Medtem ko so voditelji Bricsa napovedovali, da bi lahko njihova Nova razvojna banka igrala pomembnejšo vlogo od Svetovne banke, predstavniki petih centralnih bank pa so hkrati podpisovali sporazum o ustanovitvi denarnega sklada v znesku 100 milijard dolarjev, ki naj bi očitno pomenil alternativo Mednarodnemu denarnemu skladu, je borza v Šanghaju nenadoma vse bolj spominjala na bankomate v Grčiji. Indeks je v primerjavi s prvo polovico junija zdrsnil kar za tretjino, vlada je zamrznila črpanje denarja in s prstom zamašila odprtino, skozi katero je s skrb zbujajočo hitrostjo odtekalo zaupanje vlagateljev. Še huje je, da celo posredovanje države ni prineslo pričakovanih rezultatov.

Po borznem udaru na legitimnost vladavine Xi Jinpinga so si v Bricsu zastavili vprašanje, kako trdna je njihova konstrukcija nove denarne ureditve, v kateri je prav Kitajska nosilni steber. V skladu, ki so ga poimenovali »aranžma rezerv za izredne primere« in bo članicam foruma priskočil na pomoč, če bi se znašle v dolarski nelikvidnosti, sodeluje azijska sila z 41 milijardami dolarjev, Rusija, Indija in Brazilija s po 18, Južna Afrika pa s 5 milijardami dolarjev.

Še pred nekaj meseci je partijsko glasilo Renmin Ribao ugotavljalo, da je naraščanje vrednosti na borzah v Šanghaju in Shenzhenu »nosilec kitajskih sanj« in potrditev Xijeve vizije, ki jo skrajšano imenujejo »renesansa kitajske nacije«. Prav borze bi namreč morale biti področje, na katerem bo Kitajska iz razvojnega modela, ki je to državo spremenil v največjo delavnico na svetu, prešla v novo fazo dozorevanja, s katero se bo dežela z 1,3 milijarde ljudi končno uveljavila kot največji trg, pa čeprav se ta opira predvsem na domačo porabo.

Zapleteno prehajanje iz enega modela v drugi naj bi olajšali z vzpostavitvijo velikega balona, v katerem bi se neposredno odražala rast na borzi. Država je na vse mogoče načine, celo z olajšavami pri posojilih, spodbujala vlaganja v vrednostne papirje, pri čemer je računala na sposobnost menedžmenta dolgov, 90 milijonov vlagateljev – od katerih se jih večina ni kaj dosti spoznala na te posle – pa ji je zvesto sledilo v to pustolovščino. Tako so celo po vaseh ustanavljali nekakšne mini borze, v katerih so kmetje ponekod preživeli več časa kot na poljih.

Ne glede na to, ali se je balon razpočil ali utrpel zgolj manjšo razpoko, po katastrofi, v kateri so kitajski milijonarji čez noč izgubili 195 milijard dolarjev, srednji razred pa plačal največji del od skupno 3500 milijard dolarjev, kolikor jih je dejansko izginilo v borznem zlomu, Xija v njegovi javnosti ne bo več varovala avreola nepremagljivega vizionarja, Kitajska pa bo veliko bolj previdna pri vseh segmentih tranzicije, še zlasti pri denarni ­reformi.

Vsaka tranzicija je tvegana

Že v Ufi se je pokazalo, da bo azijska sila prav tako previdna tudi pri vsaki novi politični potezi, zaradi katere bi se ji lahko znova zamajala tla pod nogami. Xi Jinping je poskušal pognati veter v jadra nove banke, ko je preostale članice Bricsa­ pozval, naj se bolj aktivno lotijo vzpostavljanja nove ureditve. Ko so prišli do vprašanja reševanja Grčije, pa so člani njegove delegacije izjavili, da jih čaka še veliko dela, preden bo banka v resnici začela delovati, in da kitajske naložbe v tej državi niso tako velike, da bi morala biti azijska sila zaskrbljena zaradi njene usode.

Med opazovanjem krivulje na kitajski borzi je eden od funkcionarjev ruskega finančnega ministrstva pripomnil, da se »Kitajska pravzaprav nič kaj dosti ne razlikuje od nas«. Te ugotovitve se v Bricsu ni nihče razveselil. Čeprav so se včasih vsi jezili, češ da ta skupina deluje tako, kot to od nje zahteva Kitajska, zdaj vse po vrsti skrbi predvsem to, da se bo azijska sila v prihodnje veliko več ukvarjala z domačim trgom kot s skupnimi načrti.

Brics se je tako znašel na razpotju, ki ga je v njegovo prihodnost prinesla Kitajska. Veter negotovosti, ki je zapihal do Ufe, ne bi smel presenetiti nikogar od udeležencev vrhunskega srečanja. Je pa zapihal v neprimernem trenutku – kot opozorilo, da je vsaka tranzicija tvegana poteza, dokler se v njej držita za roke star in nov sistem. Najbrž po vsem skupaj ni treba govoriti o tem, koliko nevarnosti ima v sebi tranzicija iz ene globalne ureditve v drugo.