Tiskane izdaje
Ko je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja veliki vizionar kitajske preobrazbe Deng Xiaoping sosednjim državam predlagal, da bi pozabili na vse ozemeljske spore in se skupaj lotili izkoriščanja naravnih virov ter gradnje gospodarstva, je bil to pomemben odmik od takratne kitajske zunanje politike, utemeljene na preprostem načelu prijateljev, ki se jim daje vse, in sovražnikov, s katerimi je mogoče v vsakem trenutku stopiti v vojno.
»Moramo osvojiti svet, da bomo lahko v njem ustvarili našo močno državo,« je bilo zunanjepolitično geslo voditelja Mao Zedonga, že sama opustitev teh hegemonističnih ambicij (čeprav so bile pravzaprav nerealne) pa je napovedala novo obdobje racionalizma in realne politike.
Gospodarska izgradnja, je poudarjal Deng, je najpomembnejša od vseh prednostnih nalog. Vprašanja meja s sosednjimi državami je mogoče razdeliti na rešljiva in težko rešljiva, tako da so se prvih lotili s pospešenimi diplomatskimi prizadevanji, druga pa so, kot je to določil modri arhitekt posodobitve Kitajske, »pustili bodočim rodovom«.
Med ta druga vprašanja spadajo otoki Diaoyu (oziroma Senkaku na Japonskem), čeri v arhipelagih Nansha in Xisha (oziroma Speatly in Paracels, kot so jih imenovali zahodni kolonizatorji) in celo prostrano območje z vzhodne strani rek Yalu in Tumen, ki Kitajsko ločujeta od Severne Koreje.
Zelo malo pa ve o tem, da je ostal spor okoli tega, kje bi morala potekati meja med tema dvema državama, na ravni kompromisa, nikoli pa se ni v resnici končal. Ko gre za suverenost, namreč tako Kitajci kot Korejci zelo resno upoštevajo zgodovino. In ker je cesar Kangxi (1662−1723) iz dinastije Qing Korejo, ki je bila takrat s kitajskim cesarstvom v vazalnem odnosu, prisilil, da se meja med državama začrta čez sam vrh gore Paektu, je ostal to majhen plamen v odnosih med Kitajsko in Severno Korejo, ki se utegne nekega dne razplamteti v uničevalni požar.
Gora Paektu je sveti kraj severnokorejskega mita o superiornosti naroda in režima, ki se je rodil prav na njenem vrhu. Hkrati je gora tudi zibelka Mandžurcev, ki jim je pripadala dinastija Qing, Kitajska pa jih je vsrkala vase kot organski del svoje civilizacije, zgodovine in tudi državnega ozemlja.
Deng Xiaoping je vedel, da je problem Vzhodne Azije sestavljen iz številnih detajlov, ki se nakopičili v več tisočletjih, in da tukaj ne bo mogoče nikoli zagotoviti miru in trdnosti (kot je predpogoja za gospodarski razvoj), če se bo v ozemeljskih sporih ves čas vztrajalo pri odmerjanju zgodovinske pravice.
V tistem trenutku je bilo najpametneje vse to pomesti pod preprogo.
In res, ko se je začelo prek valov Vzhodnega in Južnega kitajskega morja prevažati vse več blaga, iztrženega med državami Azijsko-pacifiškega območja, se je začelo o tem delu sveta govoriti kot o »azijskem Sredozemlju«. Kompatibilnost kitajskega ljudstva, japonske tehnologije, južnokorejske industrije in energetskega bogastva v podmorju je bilo dovolj za prepričanje, da bodo v 21. stoletju prav ta morja igrala tisto vlogo, ki jo je pri izgradnji Evrope − kot industrijske, tehnološke in vojaške sile − odigralo Sredozemlje.
Sicer so resda obstajale določene težave, kot so severnokorejske jedrske ambicije, a se je nanje gledalo kot na kamenček v velikem čevlju, osnovni pristop vseh velikih sil − tako azijskih kot ZDA − pa je temeljil na načelu zadržanosti. Ne se odzvati, ko Severna Koreja preizkuša jedrsko bombo, ne povzročati panike, ko izstreljuje rakete, in ne zaostrovati napetosti, ko zadenejo južnokorejsko ladjo. Glede tega so se Kitajci in Američani v glavnem strinjali. In čeprav se v Washingtonu bolj zavzemajo za uvedbo mednarodnih sankcij, v Pekingu pa za zadržanost, sta pravzaprav obe veliki sili korakali v istem ritmu prelaganja rešitev, ki ji tudi sicer nista znali izoblikovati.
Težko je reči, kaj je sprožilo naraščanje nasilja v »azijskem Sredozemlju«, vendar pa se zdaj vse bolj zdi, da je obdobje prelaganja problemov v imenu gospodarskega razvoja končano. Politični analitiki že nekaj let opozarjajo, da je za Vzhodno Azijo vse bolj primeren naziv »azijski Balkan«. Ne glede na malo skupnih lastnosti, po katerih bi se lahko evropski »sod smodnika« poistovetil z azijskimi mirujočimi vulkani (gora Paektu je, mimogrede povedano, delujoči vulkan), je povsem jasno, o čem govori ta primerjava. Tukaj bi lahko vsak začel vojno z vsakomer, nato pa bi težko s kakšno obstoječo logiko, mednarodnim pravom, konvencijami ZN ali preprosto z dobro voljo nevtralnih posrednikov našli formulo za hitro spravo.
Problem Vzhodne Azije je ta, da jo je treba jemati kot celoto, in to tako takrat, ko Kitajska dograjuje čeri v Južnem kitajskem morju, kot takrat, ko Kim Džong Un odkrito trdi, da vadi raketni napad na ameriška vojaška oporišča na Japonskem. Ko je začelo vodstvo v Pekingu vidno zavračati Deng Xiaopingovo načelo »prikrij moč in kupuj čas«, in prikazovati vse več vojaške moči, in to tako na strateških kopenskih točkah kot tudi v morjih okoli svoje obale, je neka ruska analitičarka spomnila na to, da ima Kitajska ozemeljske aspiracije na okoli dvajset držav, in opozorila, da je mogoče vse bolj čutiti Mao Zedongovo zgodovinsko žalostinko o »izgubljenih ozemljih« kot posledici padca Qingovega cesarstva.
To je bila ena od balkanskih iskric, ki so popačile idejo o »azijskem Sredozemlju.«
Pojem »nasilje« je začel izgubljati svojo moč v političnih besednjakih vseh držav Vzhodne Azije, namesto tega pa se je vse bolj vsiljevala beseda »odziv«. Kitajska se je odzvala na obstrukcijo njenega vzpona, kar počnejo ZDA, Japonska se je odzvala na grožnje s kitajske strani, Južna Koreja na nevarnost, ki ji grozi iz Severne Koreje, Severna Koreja pa na objektivno dejstvo, da nihče na svetu ne računa dolgotrajen obstoj njenega režima.
Rezultat tega je politična grozljivka, ki jo pravkar spremljamo. Zastrupitev Kim Džong Nama, izstrelitev raket vse do japonskih voda, nova kitajska letalonosilka, protiraketni ščit v Južni Koreji, največji vojaški proračun za japonske »samoobrambne sile« ...
Čeprav se je govorilo, da je unipolarnost sveta velik vzrok za njegovo nestabilnost, se je zdaj pokazalo, da je umik ZDA s položaja globalnega voditelja še toliko hujši vzrok za probleme v Vzhodni Aziji, kjer ima vsaka država svoje posebne (različne) načrte za obdobje de-amerikanizacije.
Kje je rešitev?
Nekateri analitiki se zavzemajo za krepitev varnostnih zavezništev med Ameriko in azijskimi partnerji ter povečanje ameriškega financiranja azijskih armad. Drugi upajo, da bi vojaško posredovanje proti Severni Koreji izpraznilo balon, poln strupov, in odpravilo neposredni povod za preraščanje krize v območno vojno. Tretji pa so prepričani, da je napočil čas, ko bi morala Amerika v Azijsko-pacifiško območje poslati »trdo silo« in fizično preprečiti tisto, česar se vsi najbolj bojijo.
A vse to bi znova pomenilo pometanje problemov pod preprogo. Rešitve ni, vsaj ne za zdaj. Razen če bi se pojavil nekdo, ki bi mu uspelo iz Vzhodne Azije operativno odstraniti njeno lastno zgodovino.
