Tiskane izdaje
New York – Padec banke Lehman Brothers je leta 2008 pahnil majav finančni sistem v krizo, ki je sprožila surovo recesijo. Oseka denarja je po svetu razkrila trhle dolžniške temelje, na katerih so stala mnoga na videz uspešna gospodarstva. Ameriško se zdaj zdi najbolj zdravo, tako da centralna banka resno razmišlja o dvigu obrestne mere, a ob polni meri svaril.
Nepremičninski balon se pred letom 2007 ni napihnil čez noč, opozorila o nezdravi rasti cen in umetno ustvarjenih denarnih tokovih, ki so jo spodbujali, so prihajala dolgo. Irv Ackelsberg, pravnik organizacije Community Legal Services, ki v Philadelphii zagotavlja brezplačno pravno pomoč, je že leta 2002 za časnik The Nation opozoril na plenilska hipotekarna posojila, s katerimi je denarja lačna finančna industrija črpala kapital iz najbolj revnih slojev ZDA. »Gre za ustvarjanje dolga, ki ga nato spremenijo v obveznice in prodajajo strankam na Wall Streetu,« je preprosto opisal postopek, ki je pet let kasneje zamajal državo in z njo ves svet.
Zapletene finančne operacije so s pomočjo nič hudega slutečih posojilodajalcev napajale Wall Street s svežim kapitalom ob na videz minimalnem tveganju. »Ves ta posel je namenjen ustvarjanju vrednostnih papirjev z najvišjo oceno trojni A, ki jih kupujejo skladi, v katere vsi vlagamo. Revne izrabljajo za ustvarjanje dolga - vse skupaj pa je le poveličevana shema za pranje denarja,« je bil plat zvona Ackelsberg.
Toda v svetu razrahljanih finančnih pravil, za kar je leta 1999 dokončno poskrbel predsednik Bill Clinton, ga nihče ni hotel slišati, dobički so bili preveliki. Sedem let kasneje ameriški finančni trgi cvetijo, borzni indeksi so že zdavnaj presegli predkrizne vrednosti, centralna banka Fed pa bo v prihodnjih dneh sporočila, ali bo prvič po letu 2008 dvignila temeljno obrestno mero.
Zavajajoči podatki
Ta je že od decembra 2008 praktično nič (uradno je na ravni med 0 in 0,25 odstotka), finančni jastrebi v ameriški centralni banki pa trdijo, da je gospodarstvo v ZDA dovolj močno, da si lahko privoščijo takšen korak. V drugem četrtletju je na letni ravni zraslo za 3,7 odstotka, padec cen nafte, ki je doslej negativno vplival na rast (zaradi manjšega vlaganja naftnih podjetij), naj bi se prek nižjih cen goriva v prihodnjih mesecih prelil v bolj odprte denarnice Američanov, potrošnja pa je že nekaj časa spet trdnejša. Gospodarstvo vsako leto ustvari okoli 3 milijone novih delovnih mest, avgusta je uradna nezaposlenost padla na 5,1 odstotka.
Po mnenju zagovornikov zvišanja obrestnih mer bo to povzročilo rast plač, saj naj bi delodajalci morali začeti tekmovati za zaposlene. Posledici naj bi bili rast cen in dvig inflacije, ki se sicer že mesece motovili globoko pod zaželenima 2 odstotkoma na letni ravni (julija je znašala 0,3 odstotka). Tako nizke cene za izposojanje denarja so vaba za dobička lačne vlagatelje, naj se znova lotijo tveganih finančnih iger. Hkrati ob kitajskem majanju in zdrsu gospodarstev v razvoju nova finančna kriza preži za vogalom, centralne banke pa ob ničelnih obrestnih merah praktično nimajo orožja za boj proti njej.
Toda pod bleščečo povrhnjico se skriva precej bolj majava podoba. Po besedah ekonomista Josepha Stiglitza je gospodarsko okrevanje občutil predvsem najpremožnejši sloj, ob upoštevanju začasnih zaposlitev in tistih za skrajšan delovni čas pa je nezaposlenost v ZDA v resnici okoli 10-odstotna. Mnogo ljudi se je umaknilo s trga delovne sile, razlika med sedanjo zaposlenostjo in idealno je 3 milijone večja delovna sila. Poleg tega je kriza odnesla številna dobro plačana delovna mesta, ki so jih nadomestile službe z minimalno plačo.
Podjetja imajo tako na voljo precej večjo ponudbo delavcev, kot jo kaže uradna statistika, kar pomeni, da so napovedi o rasti plač in cen pretirane. »Če se bo Fed preveč osredotočil na inflacijo, bo še poglobil neenakost, ta pa bo poslabšala učinkovitost gospodarstva. Med recesijo so se plače znižale. Če bo Fed zvišal obrestne mere vsakič, ko se bo pokazal znak o njihovi rasti, bo to spet znižalo delež za delavce in ti nikoli ne bodo dobili nazaj, kar jim je odnesla kriza,« je zatrdil ekonomist, ki je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado.
Mnogi ekonomisti, med njimi tudi oblikovalec gospodarske politike Mednarodnega denarnega sklada Olivier Blanchard, celo trdijo, da bi morala biti ciljna inflacija centralnih bank dvakrat višja, okoli 4 odstotkov. Tudi ob morebitni – a precej neverjetni – hitri rasti inflacije ima ameriški Fed obilo prostora za hitro zvišanje sedanje zgodovinsko nizke obrestne mere. To ne velja v obratno smer, prehitro ukrepanje lahko ustavi gospodarsko rast, sproži deflacijo, Fed pa ne bi imel pri roki nobenega drugega protiorožja kot ponovno ponudbo poceni denarja.
Vrnitev lobistov
Stiglitz pravi, da bi morala centralna banka hkrati spodbujati gospodarstvo in brzdati finančne trge. To pomeni dober nadzor nad njimi ter pravila, ki omejujejo pretakanje denarja v tvegane naložbe in bankam predvsem namenjajo vlogo zagotavljanja kapitala za nastanek novih podjetij in rast uspešnih. Ameriški kongres je sprejel eno najbolj obsežnih finančnih reform, Dodd-Frankov zakon, nastala je agencija za zaščito potrošnikov. Toda finančni lobisti trdijo, da je to bil le prvi polčas.
Republikanci v senatnem odboru za bančništvo so maja sprejeli predlog ukrepov, s katerimi bi odpravili ključne dosežke reforme in znova omilili nadzor nad finančno industrijo. Desnica zdaj poskuša preriniti predloge skozi kongres, pri čemer grozi, da bo ob demokratski blokadi ustavila financiranje dela vlade. Po njihovo stroga zakonodaja duši gospodarstvo, toda hkrati kot da pozabljajo na posledice skorajšnjega kolapsa nenadzorovanih finančnih ustanov, ki jih je morala država reševati z davkoplačevalskim denarjem. Pri tem nihče od vodilnih bančnikov ni bil nikoli kaznovan.
